torek, 15. september 2020

Monte Cimon - Creta di Entralais

Kimavec, nedelja 13.9.2020

Med petimi izhodišči sem lahko izbiral in pri vsakem našel tako plus kot minus. Po tehtnem premisleku sem se odločil za Cima Sappado oziroma spodnjo postajo sedežnice, ki pelje do koče Rifugio Siera. Pot iz Val Pesarine do sedla Passo di Entralais mi zaradi dolžine in precejšnje višinske razlike ni dišala, Piani di Vas bo izhodišče za Creto di Chiampizzulon in Monte Pleros, biatlonski center Forni Avoltri in ovinek, kjer se prične gozdna cesta do Malge Tuglia, pa sta precej blizu mojega izhodišča, le nekaj več hoje je potrebno v breg.

Cesta do Sappade mi je tako domača, da se mi včasih zdi, kot da se peljem domov. Tudi počutje je sila domače, ko izstopim iz avta in vzamem pot pod noge, nič drugače ni potem tekom dneva med turo. Zelo so mi prirasli k srcu ti kraji, zlahka si predstavljam, kako lepo bi bilo nekoč preživeti nekaj let v eni od čudovitih vasic pod karnijskimi vršaci. Uživati v sončnih vzhodih in zahodih, polni luni, nenazadnje pričenjati potepe pred domačimi durmi...

O poti do Malge Tuglia ni kaj dosti za reči. Cesta in pešpot v gozdu, kjer se le vsake toliko ponudi nekaj razgledov na gore onstran doline in že blizu planine tudi na tiste nad teboj. Uro in pol sem potreboval do razpotja, kjer sem stopil na pot CAI 229, ki vodi na sedlo Passo di Entralais in naprej na Cimon, pazil sem na korak, da ne bi hitel. Sorazmerno dolga tura, tudi zahtevna, zato nisem želel, da bi se upehan mučil po vršnem pobočju.










Na razpotju srečam par in ga pozdravim, kot običajno pozdravljam v tistih krajih. Bon di! Že stopim naprej, ko slišim, da se menita po slovensko, zato pozdravim še po domače. Z možem se gledava nekaj trenutkov, kar reče oziroma vpraša: "Bojan?" Zaradi primorskega narečja ugibam: "Miran?" Kdo bi si mislil, tako daleč od doma. Tako on, kot jaz, na hribovskem portalu vsake toliko kaj napiševa o turi, ki sva jo opravila. Tam sva se tudi spoznala, v virtualni obliki seveda, po tistem, ko sva ugotovila, da smo bili taisti dan na Dimonu in Paularu in smo se na nekaj sto metrov razdalje celo srečali. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen. Potem, ko sem spoznal še njegovo ženo, smo hitro prišli do zaključka, da smo namenjeni na isto goro. Vedoč, da bo časa za klepet dovolj in da bomo pot do vrha opravili skupaj, smo vsak s svojim tempom nadaljevali z vzponom. 



Skozi macesnov gaj, kjer mora biti kak mesec ali dva kasneje še bolj pravljično kot je bilo danes, me je pot privedla na melišča, kjer se je pričela izgubljati. Podobno kot pod Cimo Dieci in Creto Forato tudi tod narava kaže svojo moč, zato je pot ponekod podrta. Prek sipkih grap in grapic, ki jih je naredilo deževje, in prek večjih skal so v pomoč možici, ki te pripeljejo na drugo stran pobočja, tam sem spet ujel lepo stezico. Sem ter tja sem nadaljeval po njej navkreber pod stene, kjer sem od daleč videl kar nekaj votlin in votlinic. Nad njimi se je videl travnat rob, za katerim se je slutilo sedlo. Prehod prek škrbine na sedlo je zavarovan, nekajkrat sem se potegnil in že sem stopil na sonce. "Na eni strani temačna senca in hladna skala" sem si dejal, "tod pa krasni travniki in sonce". Predvrh ni bil videti daleč, nadaljna pot, kolikor se jo je videlo, se ni zdela težavna. 














Po strmem travnatem pobočju nas je stezica privedla pod pečine, kjer se je zahtevnejši del ture pričel. Bolli rossi in množica možicev so nam kazali pot navkreber, razved ni bil prav nič težaven. Nekajkrat je bilo videti, da obstoja več možnih poti proti vrhu, vsaj bolli rossi so ne enkrat pokazali, da bi lahko šli tako tod, kot tam. Enkrat smo naleteli celo na modre markacije, ki naj bi označevale lažjo pot do vrha. Kakorkoli že, ne samo bolli rossi in možici, tudi naravni prehodi so kazali kod vodi najlažja pot proti vrhu. Sem ter tja si je bilo potrebno pomagati z rokami, nekaj mest je bilo bolj izpostavljenih, res težkega oziroma zahtevnega pa nismo našli nikjer, zato je vzpon od sedla do vrha potekal hitro in tekoče. Še krajši spust s predvrha in še zadnjih nekaj deset metrov navkreber in že smo stopili Cimonu na teme. "Tako lep dan, tako čudovita gora in pot nanjo, pa nikjer nikogar" sem glasno razmišljal in se spominjal minulih tur tod blizu, ki sem jih opravil nedavno. Tudi tam sem bil kot od boga pozabljen, sam samcat ves ljubi dan, spodaj, na izhodišču, pa kot mravljišče od jutra do večera...

























Počitek na vrhu je minil ob prijetnem klepetu, malici in razgledovanju po bližnjih in manj bližnjih okoliških vršacih, pogled je med drugim segel vse do Dolomitov, Visokih Tur in Julijcev. Čeravno že kar dobro poznam doline in vrhe v tistih krajih, vedno znova najdem kak vrh, ki mi pade v oko in mu ne poznam imena. In četudi bom še leta dolgo obiskoval tiste konce, vem, da bom tudi na mojem zadnjem vrhu zagotovo ugledal še kakšnega ali več njih, ki mi bodo neznani... 






Življenje je niz prihajanj in odhajanj in tudi vrh Cimona je prišel čas za slednje. Sem se samo odpravil v dolino ali so bili prvi koraki z vrha že začetek naslednjega potepa...

Tudi med sestopom nismo imeli težav, pot nam je šla imenitno izpod nog. Zadnji del poti smo opravili po strmem žlebu, ki je nekakšna bližnjica do sedla. Še zadnji pogled na goro, ki nas je prijazno sprejela, pozdrav Val Pesarini, in že sem prijel za jeklenico, se prek škrbine spustil na pot in po njej stopil v dolino. Kmalu pod sedlom smo ujeli ozko melišče, kjer se je bilo prijetno peljati navzdol, šli zatem prek naloženih skal in na drugi strani ujeli stezico, ki nas je kmalu privedla v gozd, skozi katerega ni bilo daleč do ceste, ki pelje na planino. Nekaj ovinkov navzgor do Malge Tuglia je bilo kar napornih, tudi vroče je bilo precej, tam pa gneča, kakršne v preteklih letih v Karnijcih zlepa nisi srečal. Še poleti ne, kaj šele sredi septembra. Ni kaj, korona je marsikaj postavila na glavo in vprašanje je, kdaj bo spet približno po starem. Nazdravili smo prijetni turi in novemu poznanstvu, poklepetali še o tem in onem, potem pa vzeli slovo in šli vsak svojo pot, onadva proti Piani di Vas in jaz proti Cimi Sappadi. Nazaj grede me ni skrbelo, da bi se preveč upehal, urno sem drobil po poti, kolikor so me nesle noge.























Do naslednjič, sem pomahal goram nad dolino, ko sem se odpeljal proti domu...

-> fotografije Monte Cimon - Creta di Entralais

Ni komentarjev:

Objava komentarja