ponedeljek, 07. september 2020

Monte Puintat

Kimavec, sobota 5.9.2020

V sredo je še vse kazalo na to, da se bo dalo potepati tako v soboto, kot v nedeljo. "Fino, en dan s princesko nekaj travnatega in en dan sam v skalo", sem razmišljal, dan zatem pa že vedel, da bo samo nekaj travnatega. No, tudi tam brez skale ne gre, gore so pač gore, se pa zagotovo najde vrhe, kjer je trave več, in takšne, kjer je skoraj ni.

Pred leti sva s princesko opravila nadvse prijeten potep (klikni za ogled) nad prelazom Passo Pura, po katerem sem bil prepričan, da se kmalu vrneva. No, vrnila sva se danes, kmalu je trajal polčetrto leto. Čas ne teče, temveč beži...

Do izhodišča za današnji potep, katerega  sva imela nekaj ovinkov pod prelazom, že na oni strani, nad jezerom Sauris, sva se pripeljala skozi Ampezzo. "Jesen se bliža" sem si zamrmral v brk, ko sem izstopil iz avta in me je zazeblo. Potem mi je bilo hladno vse do Casere Tintina, saj sva hodila sila počasi. Gledal sem princesko, kako počasi in previdno drobi po gozdni cesti. Ni kaj, leta so tu, poleg vse slabšega vida in sluha je tudi korak vse krajši in bolj okoren. "Kjer je volja, tam je pot" sem pohecal zverinico, misleč, da se brez truda nič ne doseže, torej tudi nikamor ne pride. Oglušela, kot je že, me seveda ni slišala. Potem sem se zavedel, da podobne starostne težave čakajo tudi mene, da marsikaj marsikdaj že sedaj ne gre več tako, kot je šlo nekoč, in da bo sčasoma drugače še kaj. Tudi težje. Malce naprej od Tintine sva se odžejala, vodnjak je tik ob poti, potem pa zagrizla v strm breg. 




Že doma sem se odločil, da turo opraviva v obratni smeri, kot jo opisuje eden od opisov, ki sem jih našel na spletu. Strmo navzgor, po skalah in melu, potem pa večji del potepa po prijetno mehkih travnikih pod in na grebenu, ki se vije daleč tja proti Monte Privi in Zaufu, ter na koncu zložen sestop skozi gozd. Do škrbine pod Tiniso je bila pot res strma, skale spolzke, tudi nekaj podrtih mest sva našla, zato sem princesko dvakrat nosil, kjer teren ni bil primeren za njene tačke. Vse do škrbine sva bila v senci, ves čas me je po malem zeblo, saj se zaradi počasnega tempa nisem in nisem zmogel ogreti. Tudi krajši zavarovan del, kjer je v pomoč jeklenica in je pod tem mestom precejšen prepad, me ni pogrel. Tam sva prišla na sonce in v trenutku je bilo počutje prijetnejše. Stopila sva na skalnat vršiček, od koder je bil lep razgled na nadaljno pot, Puintat je bil videti nesramno daleč. "Bo že, z višino sva več ali manj opravila", sem si mislil, "dolžino pa bova nekako tudi zmogla".


















Po krajšem spustu je sledilo prečenje pod skalnatim grebenom, po katerem bi bilo napredovanje alpinistični vzpon, nato pa sva zavila nazaj gor in kmalu zmogla na travnat vršiček, imenovan Punta dell'Uccel. To je tudi najvišja vzpetina čudovite poti Sentiero naturalistico Tiziana Weiss (klikni za ogled), na katero sva stopila pri avtu, po njej prišla sem in od tod nadaljevala do sedelca Forca di Montof. Vandranje po grebenu in pod njim je bilo užitkov polno, saj je ob poti vse polno gorskega cvetja, razgledi na vse strani neba pa dobesedno pravljični. Tam, kjer je pot vodila pod grebenom, so razgledi segli do Furlanskih Dolomitov, Dolomitov in gora nad Forni di Sotto, na grebenu samem pa tudi na gore nad Val Pesarino in Saurisom, pred nama pa sta se daleč nekje spredaj dvigala Bivera in Clapsavon, že večkrat obiskana vrha. Po taki poti bi človek hodil in hodil in se je zlepa ne bi naveličal, verjetno tudi pasja duša, sodeč po tem, kako lahkotno je princeska drobencljala po njej. Lahkotno je seveda mišljeno v primerjavi s skalnatim vzponom nekaj pred tem. Ves čas naju je spremljal kar močan veter, kar mi je bilo po svoje kar prav, saj je bil dan sončen in topel. Misel, da bi na Forci di Montof malce počila, je bila kratkega veka. Tam so namreč že počivali, tudi psiček je bil z njimi, povrh vsega pa je princeska lepo ujela korak in se mi je zdelo škoda, da bi prekinil prijeten pohodniški tempo. "Bon di", "salve", in že sva bila sama.







Ker sva na sedelce sestopila, sva izkoristila nekaj malega zaleta in s prvo strminico v nadaljevanju opravila na horuk, potem pa je spet sledilo zložno prečenje pod grebenom proti glavnemu vrhu današnjega dne. Tod je veter popustil, nekaj časa nama je bilo precej vroče. Ko se mi je zazdelo, da je vročine že skoraj preveč, naju je pot popeljala v senčen gozd, in ko sva spet stopila na plano, je bilo vršno pobočje skorajda na dosegu roke. Po strmini, ki naju je precej upehala, sva zavila na drugo stran grebena, tam sva imela čudovite poglede na Monte Privo, Zauf in Monte Rancolin, potem pa po krajšem vzponu prišla tik pod vrh. Čemu tam služi lesena ograja ob poti ne vem, saj bi se s poti lahko zvrnil tako prej, kot potem, vem pa, da je lična in kot nalašč za kak lep posnetek. Zaradi zaraščenosti in predvsem zaradi princeske, ki je precej pri tleh in ji šavje ne odgovarja, sva naredila še en majhen ovinkec in se na Puintat povzpela po stranskem grebenu nekaj naprej. Ne gre, da bi se psička motala skozi grmičevje, jaz pa sem bil že tolikanj utrujen, da se mi je ni ljubilo nositi. "Zagotovo bo dol grede spet v mojem naročju", sem si mislil, "na vrh pa naj sama stopi, saj ji gre pot imenitno izpod tačk". Ko sva zmogla do majhnega možička, ki označuje vrh, sva si privoščila dolg in topel "smrček na smrček", srečna, sam pa tudi precej žalosten, saj sem čutil, da je to eden najinih zadnjih takšnih potepov. Leta so ji že precej zavdala in sčasoma zagotovo ne bo bolje, kvečjemu obratno. Morda je bilo tudi zaradi teh misli crkljanje zgoraj še izdatnejše in daljše kot običajno, v dolino sem se po počitku in okrepčilu odpravil sila žalosten in s težkim srcem, tudi nekaj solz je priteklo.













Do Force di Montof sva sestopila po taisti poti, tam pa nisva nadaljevala po "Tiziani Weiss", temveč po CAI 215, saj je bila ta pot nekaj krajša. Do Tintine je princeska zmogla sama, počasi in previdno, čas ni bil najin gospodar, tam pa sva si pri bližnjem vodnjaku še enkrat privezala dušo, se pošteno odžejala in za silo spočila. Naprej do avta je bila princeska več v mojem naročju, kot na svojih tačkah, in ko se je tam zleknila v svoj boks, je v trenutku zaspala. Običajno počaka na briketek ali dva in na skodelico vode, tokrat pa jo je zmanjkalo v trenutku. Kaj je ne bi, saj je bil za nama sedem in pol urni potep. Ja, res sva se potepala tako dolgo, pol več sva potrebovala za turo, kot sem doma predvideval na podlagi najinih zadnjih nekaj potepov.











Med vožnjo domov sem premišljeval o potepih, ki sva jih opravila s princesko odkar sva skupaj, in prišel do zaključka, ki je pogost v mojih razmišljanjih - nič ni večno! Čeravno me ni slišala, saj je spala, tudi glasbo sem poslušal glasneje kot običajno, sem princeski dejal: "Veš, še kar nekaj poti je v karnijskem pogorju, ki so kratke in položne in jih zagotovo še zmoreva. Če bo potep krajši, se bova ustavila še na sladoledu in si ob poti kaj ogledala, tako da dan ne bo nič manj poln in popoln, kot so bili dnevi pred tem".

-> fotografije Monte Puintat

4 komentarji:

  1. Obujata mi spomine na moja zadnja potepanja, z Iro. Težko je sprejeti misel, da se počasi zaključuje lepo obdobje prijateljstva in skupnega potepanja. Še vedno mi je žal, da sem jo matrala skoraj do konca. Pa je bila vedno vesela, ko sva začeli hoditi. Potem pa je bil korak vedno težji. Uživajta, tudi crkljanje je del tega. Naj vama bo lepo!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, težko je biti pameten in vedeti, kaj je prava mera. Jaz se držim veterinarjevih navodil, naj skrbiva za princeskino kondicijo in s tem za mišice, ker so sklepi in kolki že načeti in morajo mišice nositi živalco. Tako nekako. Jaz sem pozoren tudi na to, da jo, čim prične hoditi počasneje ali se obotavlja stopiti/skočiti prek kake skale ali hloda, vzamem v naročje in jo nekaj časa nosim, potem pa spet sama šiba naprej. Tudi na vrhu včasih dlje posediva, če zadrema, in še kaj. Najpomembneje je, da sva skupaj in se imava lepo. Če bo to na koncu samo še kavč in domači vrt, ne bo prav nič narobe. Tudi ti se imej lepo, pozdrav midva!

      Izbriši
  2. krasni konci, res, preverjeno v soboto, 5.9. :-)
    še na mnoge!
    lpm



    OdgovoriIzbriši