Monte Colmajer in Monte Sisilis

Veliki traven , sobota 27.5.2017


Ko sva prispela na Passo Pura, so bili okoliški vrhovi obsijani s soncem in ptice so ubrano ščebetale v tiho jutro. Prelaz, ki povezuje Ampezzo in Sauris,  je izhodišče za nekaj lepih hribovskih potepov ; tokrat sva se odpravila na krožno turo po desnih hribih, gledano v smeri prihoda, nekoč v prihodnje pa obiščeva še leve.

V gozdu za kočo Tita Piaz sva kmalu prispela do razpotja, kjer sva se usmerila na Giro delle Creste (CAI 238), kolovoz, ki je vodil v levo, pa nama je kazal pot, po kateri se bova nekaj ur kasneje vrnila. Po lepo speljani stezi sva jo drobila po gozdu navkreber in samo pokljanje suhih vejic pod podplati je vsake toliko zmotilo jutranji mir. 

Oba voljna hitrega koraka sva kmalu zmogla do planine Naulenis, kjer je poleg planšarije tudi  vedno odprto zavetišče, se tam malce razgledala, saj so razgledi že zmogli do Saurisa in nadenj,  potem pa nadaljevala do sedelca Naulenis in od tam strmo navzgor proti Colmajerju. 

Lepo speljana pot naju je med gostim rušjem pripeljala na vršno pobočje in kmalu zatem sva sedla na razgleden travnat kotiček na vrhu in si privoščila daljši počitek. Razgledi na Sauris (Zahre) in na jezero pod njim so bili najmanj tako čudoviti, kot tisti proti Ampezzu, okoliških gora pa je bilo več, kot jih zmore oko.

Nadaljevala sva navzdol v smeri Force Grande in zatem do Force Piccole, vmes malce počila, potem pa še zadnjič stopila v breg in se povzpela na Sisilis. Razgledi niso kaj dosti zaostajali za onimi vrh Colmajerja, je bilo pa tod na vrhu toliko mravelj, da sva bila primorana počiti malce nižje.

Sledil je sestop na Pas del  Creton, ki je potekal v senci čudovitega gozda, saj so bili pasovi macesna, bukev in smrek ločeni med seboj, kot da bi med njimi potegnil črto z ravnilom. Ko sva prišla že skoraj na višino prelaza, sva stopila na kolovoz, kjer sva malce posedela na klopi, ki je bila ob poti in se potem sprva po kolovozu in kasneje po gozdni cesti vrnila do koče. Ne prvič se nama je zgodilo, da ves ljubi dan, to je ves čas ture, nisva ne srečala, ne slišala, ne videla nikogar. Samota, ki te ljubim samotno.

Tudi domov grede naju je čakalo dvesto kilometrov poti, zato sva se pred odhodom okrepčala jaz s cappuccinom in princeska s svežo vodo in nekaj briketi, potem pa vzela slovo do prihodnjič. Ker ima koča tudi enoposteljne sobe, ker princeska sme biti z menoj in ker je v koči celo savna, ni dvakrat za reči, da leve hribe obiščeva še to jesen, ko se bodo sedaj še svetlo zeleni macesni odeli v pozlato.

Sira mi še ni zmanjkalo, zato sva se tokrat ustavila v Trbižu, namesto v Ukvah ; kozarec Lambrusca bo teknil ob špagetih, kos lubenice pa kar tako.

=> fotografije Monte Colmajer in Monte Sisilis