Po soboti, ko smo z enimi prepotovali dobršen del severne Primorske in kar nekaj osrednje Slovenije in po nedelji, ko smo z drugimi opravili imeniten potep v karnijskih hribih, se mi ni ljubilo potovati prav daleč.
S princesko sva se odpravila bližje kot običajno in za izhodišče izbrala Vrtinjlogarski graben (Val Bartolo) z namenom, da se povzpneva na Zahomec (Monte Acomizza). Gorjanski vrh in Kapin ( Veliki Kopinj ) sem že obiskal, Ojstrnik in Gozman takisto, Zahomec, ki je nekako na sredi, pa kdo bi vedel čemu še ni dočakal mojega obiska.
Jutro je bilo dokaj jasno in hladno, ko sva jo drobila po cesti skozi Vrtinji log (Prati del Bartolo), večina hiš je imela zapahnjene duri in okna in nikjer ni bilo nikogar, da bi mu voščil dober dan. Do Stobovce (Sella di Bartolo) sva se lepo razmigala in korak nama je stekel lažje in hitreje.
Po avstrijski strani sva več po gozdni cesti in manj po pešpoti nadaljevala pot proti najinemu hribu in uživala v samoti, miru in ubranem ščebetanju ptic. Nekje na pol poti do vrha sva prišla v medvedjo deželo in od tam dalje sva vsake toliko rekla kakšno bolj na glas, jaz pa sem se za povrh še glasno odkašljal. Ali je to pripomoglo k temu, da nisva ne gor ne dol grede srečala nobenega kosmatinca, ali pa jih takrat pač ni bilo tam, ne bi znal reči.
Na Zahomski planini sva na kratko počila in se odžejala, potem pa hrib obšla po levi strani in se od zadaj, iz laške strani, povzpela nanj. Vrh je bil samo najin, zato sva kar dolgo posedala zgoraj, se šla dolce far niente in vmes seveda tudi nekaj pozobala in popila. Dragoceni so taki trenutki samote vrh gore ali hriba, tudi med potepom po gozdu, ko lahko o marsičem premisliš, se marsičesa spomniš, ko se lahko nasmehneš ali potočiš solzo ali dve . . .
Sestopila sva po isti poti in bila skoraj vse do avta spet sama. Osamljena pač ne.
Pot, po kateri sva šla gor in dol, sem izbral zato, da sem se prepričal, da se da tod res opraviti lepo smuško turo. Na sentiero 508 mimo Cime Muli pa se bomo odpravili enkrat v prihodnje, ko se bomo zbrali vsi ali večina nas, ki se skupaj potepamo.
Zvečer sem se odločil, da bom po treh krasnih in tudi napornih dneh in po prevoženih tisoč in sto kilometrih, v torek meril čas in prostor s knjigo in kavčem.
=> fotografije Zahomec - Monte Acomizza
Ni komentarjev:
Objavite komentar