Spet Karnijske Alpe, kaj bi drugega. Oziroma kaj drugega še pride.
Da smo zmogli do Fielisa smo se peljali nekaj kilometrov dlje in nekaj sto metrov višje, kot smo se minuli konec tedna. Vreme je bilo, da bi prej pomislil na kakšno kapljo dežja kot na razvedritev, a se je k sreči še preden smo zmogli do vrha zgodilo slednje.
Dauda mi je padla v oko, ko smo se oni dan odpravili na Giaideit . . .
Spomnil sem se, kako sva neko pomlad s princesko obrnila malo pod vrhom, ker je bilo preveč snega in kako sva taistega leta jeseni zmogla nanjo, čeravno sva ubirala pota po dveh drugih, ne ravno najbližjih hribih. In ko sem med tednom premišljeval kam, se je Dauda po poti, kjer naju je ustavil sneg, ponudila kot odgovor na dlani . . .
Na trgu sredi vasice smo vzeli pot pod noge in se podali v breg. Po strmi ulici smo hitro zmogli mimo zadnjih hiš, nekaj višje je asfalt zamenjal beton in še višje beton makadam. Zložno smo jo ubirali po bolj ali manj strmi cesti in se šele zadnja dva, morda tri ovinke pod planino z istim imenom odločili za bližnjico po gozdu, katera nas je pripeljala do umetnega jezerca, kjer smo za nekaj minut posedeli in se malce okrepčali.
Bilo je hladno in oblačno, povsem drugače, kot so napovedi obetale. Onstran doline so se v daljavi bleščali karnijski vršaci, odeti v svežo snežno odejo, na katere je skozi oblake zmoglo posijati nekaj sončnih žarkov. Nadaljevali smo po gozdni cesti, ki nas je popeljala okoli hriba skoraj do planine Meleiet, od tam pa po lepi travnati poti na greben in po njem na vrh Daude.
Tu nekje so se nam vremena končno zjasnila in že tako prijeten dan je postal še prijetnejši. Na vrhu smo poiskali vsak svojo zaplato suhe mehke trave in si privoščili daljši počitek, med katerim je enim uspelo celo zadremati in smo drugi stopili nekaj metrov navzdol, do križa, ki stoji pod vrhom na razglednem robu. Pred sestopom smo poklepetali z dvema domačinoma, ki sta prišla gor, potem pa po grebenu odšli v dolino.
Sestopali smo po drugi strani hriba, sprva po kar strmih travah, potem pa po čudovitem bukovem gozdu položneje do planine in naprej do jezerca, kjer smo še enkrat počili. V dolino smo se vrnili po poti, označeni z rumeno rdečimi markacijami, ki je vodila po temačnem smrekovem gozdu in ki je bila mestoma tako strma, da smo se strinjali, da je bila zložna cesta kot pot navzgor primernejša.
V Zugliu, eni vasici nižje, smo se odžejali in pri možu iz Sicilije nakupili jagode in melone, se potem odpeljali v Ukve po sir, testenine in grisine, tam tudi polizali sladoled in si nekaj kasneje blizu Trbiža rekli adijo do naslednjič.
Kje bo ta naslednjič vemo, kdaj, pa bo povedalo vreme.
=> fotografije Monte Dauda
Ni komentarjev:
Objavite komentar