ponedeljek, 24. april 2017

monte Giaideit

Mali traven , sobota 22.4.2017

Med minulimi prazniki sem po daljšem času našel čas za spomine, ki sem jih spravil na papir (pravzaprav trdi disk, tipkovnica in zaslon) in za materialne dobrine kot so brošure, zemljevidi in vodniki, nabrani tekom nedavnih gorniških potepanj, ki sem jim našel prostor v knjižni omari.

Na turo smo se tokrat odpravili trije, ki smo se kot običajno našli blizu Trbiža. Po desetih potovanjih po Pontebbani samo v letošnjem letu, sem tokrat na koncu Žabnic zavil na avtocesto. Malce spremembe ne škodi in s tem ne mislim samo na potovanja sem ter tja.

Skozi Imponzo smo se sprehodili do cerkve svetega Bartolomeja in od tam po zložno speljani poti do višje ležeče cerkve svetega Florijana. Ko smo se razgledali in si od zunaj ogledali čudovito cerkev, smo si na klopci pod njo privoščili krajši počitek. 

Foto: Eka Z.





Nadaljevanje je bilo bolj hribovsko, saj se je pot višje postavila strmo pokonci in je bila tam, kjer je bilo najstrmeje, v pomoč celo jeklenica. Vreme ni bilo povsem skladno z napovedmi, saj je bilo nebo prepredeno z oblačnimi koprenami, ki niso pustile soncu, da bi posijalo skozi. Na predvrhu, kjer je križ in kjer sta klopi, smo si privoščili daljši počitek, med katerim smo se temeljito podprli in prijetno poklepetali. Razgledi so bili koprenam navkljub daljnosežni, kar nekaj že obiskanih gora smo spoznali takoj, nekaj njih pa šele s pomočjo zemljevida. 





Ko smo se spočili, smo stopili še tisto nekaj malega do glavnega vrha, kamor je bilo zadnjih nekaj metrov nesramno strmih in je jeklenica prišla kar prav, da si se lahko povlekel navzgor. Tudi tu smo se razgledali in se pomenili o prihodnjih turah na okoliške vršace.



Misli so mi zgoraj spet odplavale nazaj, v čase, ki jih ne bo nikoli več. Spomnil sem se misli, ki me je prvič obšla po Majinem slovesu in katera me je obšla spet oni dan, ko smo se sorodniki, prijatelji in znanci še zadnjič poslovili od Igorja. Misel, da nas vse čaka zadnja gora, s katere ne bo drugega sestopa kot onstran, v neko drugo dimenzijo. Misel, kako daleč na poti do vrha te zadnje gore sem že in ali me tekom te poti čaka še kaj lepega, morda še nedoživetega ali pa je preostanek poti samo že videno in že doživeto, ponavljajoče se na malo drugačen način. Zna biti, da nam je ta gora usojena že ob rojstvu in pot nanjo, z dolžino in doživetji vred, takisto. 


Sledil je sestop po drugi strani hriba, v smeri Mignezze (stavoli Mignezza). Do tja smo morali malce gor in dol in preko suhe struge potoka z istim imenom, od tam pa malo po betonski cesti strmo in malo po pešpoti malo manj strmo navzdol, nazaj v Imponzo. Med sestopom smo si ogledali nekaj zanimivih zgradb, posestvo, kjer je vse še bolj zasebno, privatno, kot je drugod in si tudi malce oddahnili v senci, saj je sonce takrat, ko smo stopili na vrh, zmoglo skozi oblake in je postalo tekom sestopa že precej vroče.









Foto: Eka Z.
Nekoč si želim živeti nekje pod gorami in upam, da bo zadnja strmina moje zadnje gore klopca pred hiško, pogled na okoliške vršace in lepi spomini ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar