Zadnje čase tako pogosto potujem proti Trbižu (in naprej), da sem na avtocesti skoraj pozabil zaviti proti Tržiču.
Tokrat na oni strani tunela ni bilo dovolj samo pokazati dokument, tudi v računalniku je bilo potrebno preveriti, ali sem ali nisem. Ker nisem, sem smel naprej, princeska pa je vse skupaj mirno prespala v svojem boksu.
Začela sva pri Jožefu (Stouhütte) in po cesti stopila do Plavca, kjer naju je obsijalo sonce in kjer sva za pot navzgor izbrala 669.
Hoja po gozdu je bila prijetna, pot mehka in lepo speljana, midva pa razpoložena, zato sva jo hitro drobila v breg. Do sedla Mrzla raven (Gipssattel) se nisva ustavljala, tam pa le toliko, da sem naredil nekaj posnetkov in se razgledal. Nekoč davno nazaj sem tod že hodil, pa mi je tura že precej ušla iz spomina, zato sem na razpotjih pogledal kam vodijo pota, da bom morebiti prihodnjič vedel kod in kam.
Po krajši ravnini naju je čakal še vršni del, ki je bil hudo strm in sva se morala hudo potruditi, da je bil karseda hitro za nama. Ko sva prišla iz gozda je bilo strmine konec, poti pa tudi, saj sva imela samo še nekaj malega po travniku do križa vrh hriba. Razgledi so bili osamelcu in jasnemu vremenu primerni, to je prekrasni in daljnosežni. Ker sva med potjo navzgor prehitela dva moža, sva mizo in klop prepustila njima in raje sedla malce stran na suhe trave, skoraj pod križ.
Ko sem počival na vrhu sem, tako kot ne enkrat v minulih dneh, razmišljal, kaj za vraga je šlo narobe, da sta Igor in Tatjana tako nesrečno vzela slovo. Spominjal sem se turnih smukov, ki smo jih opravili z Igorjem, kako rad nam je pokazal skrite kotičke, ki jih jaz sam ne bi nikoli našel, spomnil sem se kopnih tur in naključnih srečanj v Zadnjici ali Bcu in nenazadnje na tisti dan, ko smo vrh očaka uspešno branili Aljažev stolp, da ga niso preselili v dolino. Spomnil sem se tudi najinega zadnjega srečanja v Zadnjici, ko nihče ni slutil, da je res zadnje in ko sva se po prijetnem klepetu poslovila s "se vidimo". Če je onstran še kaj, zagotovo ne bo ostalo pri obljubi !
Prijetno toplo vreme in brezvetrje sta nama pustila kar dolgo počivati, preden sva se počasi odpravila navzdol. Sestop sva opravila po 668, ki je zgoraj malce manj strma in spodaj precej bolj položna od one, po kateri sva se povzpela. Blizu Plavčeve domačije sva še malo posedela na travniku, potem pa po cesti zaključila prijeten potep.
Prav vesel sem bil, da sva obiskala te konce, saj se tod najde še kar nekaj neprehojenih poti, pa tudi kak vrh v Stolovem grebenu, katerega še nisem obiskal.
=> fotografije Mačenski vrh - Matschacher Gupf
Ni komentarjev:
Objavite komentar