ponedeljek, 15. maj 2017

Tolsti vrh

Veliki traven , nedelja 14.5.2017

Da vreme vedno je, drži kot pribito. Da je včasih tako, da ni za nikamor, tudi. 
Tokratne priprave na turo konec tedna so bile, zna biti, podobne pripravi na sprejemni izpit za študij meteorologije. Pet različnih napovedi sem prebiral in študiral v petek pozno zvečer, vključno z drobnim tiskom, da sem prišel do sklepa kam in kdaj.

V trdi temi so me zbudile dežne kaplje, ki so škropotale po strešnem oknu in nisem še dobro utonil nazaj v spanec, že se je oglasila budilka. Nič kaj razpoložen sem se dvignil iz postelje, mrmrajoč si, če še škropi, grem nazaj pod odejo.  A glej ga zlomka, na nebu se je svetilo nekaj zvezd in luna je sramežljivo sijala izza meglic, tako da sva s princesko nedolgo zatem že zlagala vse potrebno v nahrbtnik. 

Na poti do izhodišča naju je pozdravila veličastna mavrica,  že dolgo nisem videl tako velikega loka in že dolgo mi ni bilo tako žal, da imam fotoaparat v nahrbtniku in le tega zadaj, v prtljažniku. Jasno jutro naju je pospremilo na pot, ki je bila dodobra namočena, blatna in drseča. 




Po blatnem kolovozu sva bolj brodila kot hodila, višje je bilo malo bolje, še višje, kjer je bila pot skalnata, pa je bilo spolzko, kot zna biti spolzek kak z algami porasel pomol na morju. Princeska je imela kar hud tempo, saj je njej zaradi štiri krat štiri drselo manj kot meni in na trenutke sem moral kar poskočiti iz skale na skalo, da sem jo dohajal. Nekje na pol poti do vrha sva se srečala z njim, s katerim sva se poznala samo iz nekega hribovskega portala in še to samo po vzdevkih in prijetno poklepetala, potem pa smo skoraj skupaj, on z vnukinjo in jaz s princesko, nadaljevali do vrha. 





Vreme je bilo prekrasno, razgledi nič manj, ura pa dovolj zgodnja, da ni bilo potrebno hiteti nazaj v dolino zaradi bojazni pred popoldanskimi padavinami. Počitek na vrhu je minil v razmišljanju o tem in onem, v spominih, ki so in v premišljevanju o željah, ki naj bi spomin še postale. 





Kot običajno je bila pot navzdol druga, saj sva sestopila mimo koče na Kriški planini. Ker na poti gor grede ni bilo gneče in ker je bil vrh skoraj samo najin, naju procesija pohodnikov, ki se je vzpenjala v breg, ni prav nič motila. 






Kot naju ni motilo, da so bili grebeni kamniških vršacev že zaviti v kopaste oblake, ko sva zmogla domov.

Ob kavici po obedu je zunaj grmelo in deževalo kot že dolgo ne, jaz pa sem si ogledoval fotografije iz ravnokar opravljenega potepa in razmišljal, da sem tokrat sprejemni izpit iz uvoda solidno opravil. Kaj solidno, imenitno !

=> fotografije Tolsti vrh

Ni komentarjev:

Objavite komentar