Moja pota po gorah (ino drugod): Ojstrica s planine Podvežak

Kimavec, sobota 4.9.2021

Planina Podvežak je bila obsijana s soncem, sinje modro nebo brez oblačka, kar smejalo se nama je, ko sva pričela s potepom. S cesto do koče na planini in gozdom nad njo sva opravila hitro, v tem času pa se je vreme še hitreje poslabšalo. Okoliške gore so se ovile v megle in oblake, le tu pa tam je kak sončni žarek zmogel skozi oblačne koprene.

Velikokrat sem že prehodil pot od Podvežaka do Korošice in nazaj in nikoli se mi ni zdela prav dolga, merjeno v urah. Že res, da se mi je včasih zdelo, da ravnine zlepa ne bo zmanjkalo, preden bom uzrl dom na Korošici, a je pogled na uro vedno znova potrdil, da časovno gledano ni bilo tako hudo. Tudi danes je bilo podobno, nekaj minut pred odcepom grebenske poti na Ojstrico sem prijateljici dejal, da naju čaka še kar nekaj prečenja, preden se bo pot spustila na Korošico, kmalu zatem pa sem se skoraj zaletel v smerokaz. Recimo, da sta imela megla in oblačnost prste vmes, tudi to, da je od mojega zadnjega obiska tod preteklo že precej vode.

Do tam, kjer sva zavila na greben, sva prijetno poklepetala o tem in onem, sam se se spomnil tudi vrste tur, ki sem jih opravil na Dleskovški planoti. Precej jih je bilo, kakšna se že izgublja v času in se je potrebno potruditi, da se je spomnim. Ne samo tod.

Pot je sčasoma postala strmejša, bližje grebenu sva bila, bolj se je svetlikalo na nebu. V smeri Lučkega Dedca se je videlo nekaj modrega neba, tudi na savinjski strani se je sem ter tja videlo do doline, upanje na sonce na vrhu je bilo vse večje. Travnat teren je počasi prešel v skalnatega, krš in skrotje sta zahtevala previdnejši korak, zaradi slabše vidljivosti je bilo potrebo popaziti tudi na markacije, kjer je bila pot manj razvidna. Čeravno sem tod že nekajkrat hodil, mi je marsikaj ušlo iz spomina, tudi nekaj korakov s poti na Malo Ojstrico, vrh katere te pozdravi miniaturni Aljažev stolp. Zamišljen, kot sem bil, sem nameraval nadaljevati pod njo, saj sem menil, da družina nad potjo samo počiva. Šele ko sem uzrl stolpič, sem videl, kje sva. Da do vrha ni daleč in da naju čaka še nekaj klinov preden bova zmogla do tja, sem dejal, in res je bilo tako. Precejšnja gneča na vrhu naju je napotila, da si kotiček za počitek poiščeva malce vstran, tam sva si pošteno privezala dušo. Na vrhu je celo posijalo sonce in med počitkom je bilo prav fletno.

Še nekaj fotografij za spomin, malce razgledovanja, in že sva sestopala proti Korošici. Med sestopom sem se zvedavo oziral proti južnemu grebenu Ojstrice, katerega sva bolj prehodila, kot preplezala, s kolegom pred leti. Luštna tura, kjer se potipa tudi nekaj metrov dvojke. Danes se mi je zdela stena, prek katere se pristopi na greben, tako strma, da samemu sebi nisem mogel verjeti, da sem tam že hodil in plezal. Če bi stopil bližje, bi bilo zagotovo videti manj strmo.

Na Korošici sva posedela in se odžejala, tudi malce spočila pred nadaljnim sestopom. Krave na paši se niso pustile motiti, ko sva šla mimo, pohecal sem se, da pametne ležijo, ko žvečijo travo, manj pametne pa stojijo. Če je bilo gor grede zaradi megle in oblakov kar hladno, je bilo med sestopom skoraj vroče. Rahel vetrc, ki je potegnil vsake toliko, je bil še kako dobrodošel.