ponedeljek, 20. september 2021

Tromejnik-Dreiländerecke-Hármashatár (kolesarjenje)

Kimavec, sobota 18.9.2021

Če so me sredi tedna vremenske napovedi spravile v slabo voljo, je bilo v petek popoldan vse drugače. Po nekaj krasnih gorniških potepih sem si želel sesti na kolo, moja želja se je imenitno ujela z vremensko napovedjo, saj so najlepše vreme napovedali tam, kamor me je vleklo na potep. 

Jutro v Moravskih Toplicah je bilo sončno in toplo, v najboljšem sosedu sem poskrbel za proviant, potem pa sedel na kolo in odbrzel novi dogodivščini naproti. Po izračunih, ki sem jih naredil doma, sem imel pred seboj okoli sedemdeset kilometrov dolgo pot...


Tako kot v gorah, tudi na kolesu najraje naredim krožen potep, današnji ni bil izjema. Do Tromejnika me je med drugim pot vodila skozi Puconce, mimo Ledavskega jezera, skozi Grad in Kuzmo, vračal pa sem se skozi Gornje Petrovce in Panovce, tudi med drugim. Tja grede sem imel samo dva omembe vredna klanca, enega med Gradom in Kuzmo, in drugega na Tromejnik, tod sta bila prvi in zadnji klanec na makadamski cesti tolikanj strma, da sem moral peš, porivajoč kolo v breg. 











Nazaj grede je bila cesta precej bolj razgibana, klanec je sledil klancu, večina njih je imela na začetku prometni znak, ki je obetal od 11% do 13% strmine. Pa naj še kdo reče, da je Prekmurje ena sama ravnina. Po nekaj res strmih vzponih sem vse bolj utrujen stežka pričakoval zadnji spust, a ga kar ni in ni bilo. Gor in dol in gor in dol so si sledili skoraj brez konca in kraja, ko sem po kdo bi vedel katerem spustu pripeljal do table, na kateri je pisalo Sebeborci, sem si pošteno oddahnil. To je to! Če ne bi bilo ob cesti kar nekaj ljudi, bi zavriskal na ves glas, tako pa sem se samo prešerno nasmehnil in jih pozdravil. Vedel sem, da so Moravske Toplice blizu, da ni več daleč čas in bo še en krasen potep pri kraju. 








Števec je na koncu pokazal osemdeset prevoženih kilometrov in približno sedemsto metrov višinske razlike, toliko torej, kot jih je iz Rudnega polja na Viševnik. Ni kaj, Prekmurje res ni samo ravnina, toliko bolj, če kolesariš po Goričkem.


Čudoviti kraji, narava, prijazni ljudje. Lepo se bo vrniti po novo doživetje...




2 komentarja: