Če so me sredi tedna vremenske napovedi spravile v slabo voljo, je bilo v petek popoldan vse drugače. Po nekaj krasnih gorniških potepih sem si želel sesti na kolo, moja želja se je imenitno ujela z vremensko napovedjo, saj so najlepše vreme napovedali tam, kamor me je vleklo na potep.
Jutro v Moravskih Toplicah je bilo sončno in toplo, v najboljšem sosedu sem poskrbel za proviant, potem pa sedel na kolo in odbrzel novi dogodivščini naproti. Po izračunih, ki sem jih naredil doma, sem imel pred seboj okoli sedemdeset kilometrov dolgo pot...
Tako kot v gorah, tudi na kolesu najraje naredim krožen potep, današnji ni bil izjema. Do Tromejnika me je med drugim pot vodila skozi Puconce, mimo Ledavskega jezera, skozi Grad in Kuzmo, vračal pa sem se skozi Gornje Petrovce in Panovce, tudi med drugim. Tja grede sem imel samo dva omembe vredna klanca, enega med Gradom in Kuzmo, in drugega na Tromejnik, tod sta bila prvi in zadnji klanec na makadamski cesti tolikanj strma, da sem moral peš, porivajoč kolo v breg.
Števec je na koncu pokazal osemdeset prevoženih kilometrov in približno sedemsto metrov višinske razlike, toliko torej, kot jih je iz Rudnega polja na Viševnik. Ni kaj, Prekmurje res ni samo ravnina, toliko bolj, če kolesariš po Goričkem.
Sem že pogrešala tvoja potepanja, lepo...
OdgovoriIzbrišiHvala :)
Izbriši