Kanjavčeve police (pot Mire Marko Debelakove) in Vršac

Kimavec, sobota 25.9.2021

Vinku sem se zahvalil za ponujeni prevoz do zatrepa doline, čeravno sem vedel, da je dolga pot pred menoj. Zajnca je krasna dolina, skrivnotna in samotna, čim zapustiš uhojene poti. Oblačno in hladno vreme me ni motilo, saj sem vedel, da nad oblačnim pokrovom sije toplo sonce. Zjutraj mi je na Vršiču zaprlo sapo, čim sem zavil na primorsko stran, saj je bila Trenta skrita pod belim oblačnim pokrovom. Razgled na oblake spodaj in na s soncem obsijane gore zgoraj je bil tako prelesten, da sem se ustavil na Šupci in nekaj časa užival lepote narave. Poldrugo uro kasneje sem enake razglede užil na poti čez Komar, nekako tisoč in štiristo metrov visoko...

"Skozi rižo" je staro trentarsko ime za police, poimenovane po Miri Marko Debelakovi, ki je kot prva "turistka" davnega leta 1927 preplezala mogočno, okoli 1500m visoko steno.

Vir: Primorske stene

Sam sem se nanje tokrat odpravil tretjič, prvič sam, takisto kot turist.

Teden je bil naporen, tako in drugače. Naj sem se še tako trudil, nisem in nisem našel prave motivacije, da bi se pripravil na turo, kjer bi se na neko brezpotje ali na nek vrh odpravil prvič. Čeravno poznam opise kar nekaj tur, na katere se odpravljam že leta, skoraj na izust, ne gre, da bi vzel pot pod noge, ne da bi prej še enkrat obnovil "naučeno". In ker se nisem zmogel motivirati za nekaj novega, še neznanega, sem se odločil, da se odpravim nekam, kjer je res lepo. Nekam, kjer bom večji del dneva sam. Nekam, kjer se bom lahko med sanjarjenjem o tem, kar naj bi še bilo, in spominjanjem na tisto, kar je že mimo, zjokal ali od srca nasmejal na ves glas, odvisno od tega, kakšna bi bila misel tisti trenutek. Nekam, kjer tišina še zna šepetati, morda tudi kaj lepega prišepniti... 

Do Utra mi je pot minila kot bi trenil, čeravno sem namenoma hodil počasneje kot običajno. Nekaj višje, nad mostičkom, je korak kar sam zavil proti Komarju, na razpotju nisem opazil nobene table, nobene markacije, nobenega možica... Potok je bil precej vodnat, skoraj sem moral vzeti zalet, da sem ga preskočil. Nad njim sem na skali ob poti zagledal prvo markacijo, od kapelice naprej pa je bila pot razvidna kot se gre. Pri kapelici sem se odžejal in malček počil, potem pa sem se preselil v "svoj svet" in nadaljeval z vzponom.

Strmo pobočje je zahtevalo previden korak, saj je bila skala mokra in spolzka, zrak pa nasičen z vlago, tako da je kmalu kar teklo od mene. V grapi, pred prvim nekaj zahtevnejšim zavarovanim mestom, sem pospravil palice, nadaljevanje po in ob njej je bilo lažje brez njih. Nad grapo, kjer pot zavije pod mulatjero proti Doliču, sem jih spet vzel v roke. Nekje sredi grape sem prišel na sonce, bilo je, kot da bi se preselil iz črnobelega filma v barvnega. Tako kot na Šupci je bilo pod menoj belo morje, nad njim pa nebroj bleščečih se gora, obsijanih s soncem, in sinje modro nebo. Pravljično...

Naslonil sem se na skalo ob poti, svet je bil še vedno sila strm, in se razgledal po gorah nad Zajnco in tudi tistih nekaj vstran. "Kako malo je potrebno, da je človek srečen" sem pomislil, "in kako težko je včasih do tega malega priti." 

Kot da bi se šele tu popolnoma prebudil, nadaljevanje vse do Vršaca je bilo namreč precej poskočnejše in živahnejše. Kmalu sem stopil na mulatjero in nekaj okljukev višje zavil proti policam. Res škoda, da se staro trentarsko ime za njih, "Skozi rižo", ni ohranilo in se ga skorajda ne zasledi več. Pred snežiščem sem poiskal sončen kotiček in sedel k počitku. Počasi sem mlel lepinjo z bogatim nadevom, srkal izotonično pijačo in premišljeval o tem in onem. Še največ o gorah v neposredni bližini, o turah nanje, tistih že opravljenih, in tistih, ki upam da še bodo. Recimo Kugyjeva pot na zahodno triglavsko planoto in nadaljevanje po Kugyjevi polici do ledenika. Kam od tam, še nisem do konca premislil. Verjetno na Rjavec, na tem namreč še nisem stal, potem pa naokoli in nazaj dol v Zajnco. Vse ob svojem času, bo kar bo, ko bo. Če bo, seveda...

V nadaljevanju potepa sem moral prvo opraviti s snežiščem, ki je dokaj veliko ostalo od minule zime. Sneg je bil trd in leden, zato sem se lotil prečenja precej nizko, na najpoložnejšem delu. Snežišče sem bolj predrsal, kot prehodil. Bolje bi bilo, da bi šel še malce nižje in obhod opravil po kopnem, to je po grušču. Po melu sem se pomujal navzgor do markirane poti in začel s pravljičnim popotovanjem po policah... 

Police in poličke v Kanjavčevem ostenju so res čudovite. Skoraj nikoli ne stojiš na samem robu prepada, a se ves čas zavedaš, da je pod teboj brezdanja globel, včasih se ti zazdi, ko stopiš okoli "vogala", da nadaljevanje ne bo mogoče. Potem prideš bližje in z nemogočim opraviš s palicami v rokah. Vršac, ki je bil na začetku prečenja videti kar daleč, se je po nekaj gor in dolih in sem ter tjajih hitro bližal, hitreje od pričakovanj sem prišel do zadnjega strmega pobočja, vrh katerega se odpre razgled na dolino sedmerih jezer. Prav do roba nisem šel, še na zadnjiški strani sem zavil na vršna pobočja Vršaca. Prvo sem stopil na stranski vrh in se tam razgledal, potem sem se malce spustil, da sem obšel razpoko, ki preprečuje nadaljevanje po sami grebenski rezi, in se onstran še zadnjič pomujal navzgor. Tam sem se dobesedno zvalil na trave poleg velikega možica, prave piramide, in nekaj časa nepremično ždel, uživajoč mehke trave in toplo sonce. Kar milo se mi je storilo od samega ugodja. Tako kot pred policami, sem si tudi tod pošteno privezal dušo in spočil že kar utrujene noge. 

Po počitku sem stopil na rob, tja, kjer v globino skačejo base jumperji. Še vedno je napeljana vrv na nižjo poličko, s katere se lažje odskoči. Meni je že pogled v tisoč in več metrsko globel povzročil mehkejše noge, niti v sanjah si ne znam predstavljati, da bi se vrgel v prazno. Čeravno... Skok z mostu v Solkanu, bungee jumping, mi je bil v veliko veselje, nekoč bi ali morda bom z veseljem skočil iz višje višine. 

Z Vršaca sem sestopil kot vedno doslej. Približno naravnost dol, prek strmih trav in skalnatih skokcev do markirane poti, po kateri sem bil mimogrede pri koči na Prehodavcih. Ta mimogrede se je mičkeno vlekel le na zadnjem klancu pod kočo, drugače pa je bilo res mimogrede oziroma precej hitro.

Okoli koče je bilo kar precej pohodnic in pohodnikov, a sem brez težav našel sončen in razgleden kotiček za mizo in si tam privoščil pločevinko osvežilne pijače. Čeravno je bila za menoj že dolga pot in pred menoj ne prav kratek sestop, mi je bilo kar žal, da se spet en krasen potep bliža koncu. Dan je bil dejansko božanski, tako lepega vremena ne pomnim vse od začetka avgusta, pa sem kar pogosto nekje na poti. 

Še zadnje razgledovanje, nekaj posnetkov za spomin, in že sem jo drobil po mulatjeri dol ven. Do sedla Čez Dol sem bil sam, tako kot sem bil sam na poti čez Komar. Od tam do doline pa sem srečal nekaj njih, tako kot sem jih srečal zjutraj na poti do Utra in kasneje zgoraj na policah. Kozorogov tokrat pod sedlom nisem srečal, potoček ob poti pa je žuborel, da je bilo veselje. 

Cesta do Kopiščarja je bila ravno prav dolga, da sem do konca premislil o tem in onem, čeravno je bilo tega in onega ves ljubi dan veliko in preveč. Mlinček na podstrešju melje in melje in ne premelje vsega, kar mi roji po glavi. Sila redki so odklopi, ko mi uspe odmisliti skoraj vse in takrat se mi zdi, kot da sveta okoli mene sploh ni...

-> fotografije Kanjavčeve police (pot Mire Marko Debelakove) in Vršac