Moja pota po gorah (ino drugod): Kozjansko (kolesarjenje)

Vinotok, nedelja 17.10.2021

Terme Olimia-Tinska gora-Sveti Štefan-Babna Brda-Babna Gora-Dobrina-Olimje-Podčetrtek

S kolesom odkrivam kraje, katere peš verjetno ne bi nikoli obiskal. Kraje, za katere morebiti nikoli ne bi niti vedel, če me pot ne bi zanesla skoznje. Z avtom se običajno peljem od doma do izhodišča in nazaj, vmesnih postankov skorajda ni. Točenje goriva, trgovina, gostilna, to je več ali manj to. Na kolesu okolico doživljam drugače kot iz avta, saj sem v neposrednem stiku z njo. Tu pa tam se ustavim, si kaj ogledam, posedim ob poti ali pod lipo sredi vasi, stopim v cerkev na griču in prižgem svečko, poklepetam z domačini, ki delajo na polju ali v gozdu...

Jutro je bilo megleno in vlažno, ko sem se s parkirišča železniške postaje pod termami Olimia odpeljal novi dogodivščini naproti. Nič kaj prijetno ne bi bilo kolesariti v takem, a se je k sreči zjasnilo kmalu po tem, ko sem z glavne ceste zavil proti Tinski gori. Avtobusno postajališče ob cesti in klopca v njem sta bila kot naročena za mimobežen počitek, med katerim sem se znebil odvečnih oblačil in se malce odžejal.

Lični cerkvi na Tinski gori, lepo vidni iz doline, sta bili videti blizu, ko sem znova zavrtel pedala, a me je do tam ločil še klanec, ki je bil nekaj najstrmejšega, kar sem dosedaj prevozil. "Kot da bi se cesta postavila pokonci", sem godrnjal, ko sem komaj komaj zvozil do vrha. Od cerkva sem imel lepe razglede na dolino, po kateri sem se pripeljal, in na drugo stran, proti Rogaški Slatini.

Po lepi cesti vzdolž dolgega slemena, ki me je z nekaj domišljije spominjal na greben Kolovrata, sem se skozi Orehovec odpeljal proti Svetemu Štefanu. Vinogradi, njive, polja, živina na paši in nekaj domačinov pri takšnih in drugačnih opravilih. Sonce, samota, tišina, ki jo je sem ter tja zmotil le hrup traktorja ali delovnega stroja. Po takih koncih, kakršno je bilo sleme od Zgornjega Tinskega do Svetega Štefana in naprej do Babnega Brda in Babne Gore, bi z veseljem kolesaril ure in ure. Pri cerkvi Svete Ane nad Bukovjem v Babni Gori sem si končno privoščil počitek, saj prej nisem in nisem našel kotička, s katerim bi bil v popolnosti zadovoljen. Pač želim uživati tudi v malenkostih, katerih ena je primerno počivališče. Na oko sem preračunal, da sem približno na pol poti, tako glede dolžine, kot glede klancev, ki me še čakajo, zato sem prisluhnil lakoti in snedel vse, kar sem imel s seboj. Le nekaj frutabel sem prihranil za sproti in seveda nekaj pijače. Joj, kako so sedle dobrote, nič manj ni prijalo pretegovanje in posedanje na soncu. Fletno, da bolj fletno ne bi moglo biti, sila težko sem se sestavil za nadaljno pot, glede katere se je kaj kmalu izkazalo, da sem se glede klancev v druge pol popotovanja krepko uštel. Še dobro, da nisem vedel, kaj me čaka...

Po vratolomnem spustu v dolino sem nadaljeval pod Žusmom in kmalu spet zapeljal v klanec. Zlepa ga ni bilo konec, v Dobrino sem prisopihal kot parna lokomotiva, brez krepke malice pred tem, ne vem, če bi ga zmogel brez predaha. Sledil je še en nič manj vratolomen spust, potem pa je bilo s klanci več ali manj konec, pred Olimjem sem moral samo še enkrat konkretneje v breg. Preden sem zavil proti Olimju, sem naredil ovinek naprej, proti Virštanju, da sem si ogledal del poti, ki se jo morebiti lotim v prihodnje. Vse do Olimja prometa skorajda ni bilo, tam pa kar precejšnja gneča, pričakovana seveda. Samostan in okolico sem si ogledal od zunaj in na hitro, "btw" recimo, saj računam na to, da bo prihodnje kolesarjenje tod blizu nekaj krajše in si bom takrat vzel še čas za "turizem".

Do Podčetrtka ni bilo daleč, tam pa sem se po krajšem premisleku odločil še za zadnji klanec pred vrnitvijo na izhodišče. Zapeljal sem se nad mestece, visoko pod grad, prav do njega pač ne, in se od tam po gozdni cesti in kolovozu vrnil v terme, kamor sem pripeljal skoraj med zunanje bazene. Še malce sem ter tja, skozi krožišče, in že sem bil pri avtu. Precej utrujenemu se mi je kar samo od sebe smejalo, tako fletno in prijetno je bilo. Med vožnjo domov sem se tako v Celju, kot pri avtocestnem izvozu za Logarsko dolino, spomnil, da imam v obeh krajih načrtovan kolesarski potep, v dolini pa še (vsaj) eno lepo gorniško turo, ki bi jo rad spravil pod streho pred zimo.