Šentviška planota - Logaršče, Ponikve, Zagomilca, Črvov vrh, Šentviška Gora, Prapetno Brdo (kolesarjenje)

Vinotok, sobota 9.10.2021

Tokrat sem se na Šentviško planoto povzpel iz Klavž v Baški grapi. 

Tudi na tej strani je bila cesta do planote zelo strma, pošteno sem bil utrujen, ko sem pribrcal v Logaršče. Tam sem se na kratko ustavil pri cerkvi, od koder je čudovit razgled na gore in grapo, potem pa nadaljeval v Ponikve, kjer sem pri Plečnikovi cerkvi nad vasjo spet malce počil. Takisto zaradi razgledov.

Na koncu vasi sem zavil v hrib, proti Zagomilci, in pri gostišču smučarsko skakalnega društva Ponikve pripeljal na makadam. Nekaj naprej sem našel sončen in zavetrn kotiček in si na travniku privoščil temeljit počitek, med katerim sem se še temeljiteje okrepčal. Na planoti je precej pihalo, zato sem kar nekaj časa odlašal z malico, saj ni in ni bilo primernega zavetrnega kotička ob cestah. Do tod. Podprt in odžejan sem nadaljeval z vožnjo po grobem makadamu in kmalu prišel do pašnika, prek katerega bi si lahko precej skrajšal pot do Črvovega vrha. Že sem prenesel bicikel preko ograje in želel nadaljevati po kolovozu navkreber, kar me zmoti napis "Bik na paši" in sveže kravje blato. Razmišljam, kaj naj storim, kar nedaleč naprej zagledam več krav, ki leže ob poti oziroma kolovozu. Koj sem vedel kaj mi je storiti, čeravno od daleč nisem videl, ali je med kravami tudi bik. Še enkrat sem prenesel bicikel prek ograje in nadaljeval naokoli po makadamu. Daljšnica ni bila toliko daljša, da bi me spravila v slabo voljo, še manj, da bi vrgel Črvov vrh v koruzo. Spotoma sem se ustavil še v Bukovem gaju in si ogledal vodnjak (izvir pod Črvovim vrhom). Na vrhu sem bil pravzaprav vesel, da sem se "ustrašil" krav, saj mi je tako uspelo z biciklom pribrcati prav do vrha. Navkljub grobemu makadamu nižje, navkljub razdrapanim kolovozom višje in navkljub nasvetom, da je tura primerna izključno za gorska kolesa. "Kaj pa bicikel ve, kakšne sorte je," sem si mislil, ko sem ga gonil navkreber in je kopalo in ropotalo po grobem šodru. Na vrhu začuda ni toliko vleklo, zato sem kar tam pojedel, kar sem še imel. Je teknilo, saj je bila pot do tod sila naporna, klancev kar ni in ni hotelo biti konec, tudi makadam oziroma šoder je dodal svoje. 

Po malici in razgledovanju, med katerim sem opazil, da se je vreme precej poslabšalo, je sledil previden spust nazaj do asfalta. Šlo je počasi in previdno, tako kot gor grede sem moral trikrat stopiti z bicikla, da sem odprl in zaprl ograje na pašnikih. Ko je bilo najhujše in najzahtevnejše za menoj, mislim na teren, po katerem sem vozil, sem se ustavil in se pripravil na spust. Toplo sem se oblekel, si nadel rokavice in ruto okoli vratu, da me ja ne bo preveč prepihalo, potem pa pritisnil na pedala. Če bi poznal cesto in bil kanček pogumnejši, bi zagotovo šlo hitreje od nekaj nad šestdeset km/h, kot je nameril števec. Do Slapa ob Idrijci, kjer je bilo s klanci konec, sem imel samo nekaj malega ravnine in malenkost klančkov, recimo kot popestritev dolgega spusta.

V Slapu ob Idrijci sem se zapeljal prek Idrijce in se po že znani poti vrnil do Postaje, zaselka blizu Mosta na Soči, kjer sem imel na železniški postaji parkirano vozilo.

-> posnetek prevožene poti

Planoto zagotovo še obiščem, saj je zgoraj še kar nekaj krajev in gričev, katere želim obiskati in bolje spoznati.