Vinotok, sobota 16.10.2021
Zjutraj sem pogledal kakšno je vreme širom dežele in nejeverno ostrmel. Oblačno tu, oblačno tam. To je, oblačno tako tam, kjer sem nameraval kolesariti, kot tam, kamor sem se namenil na peš turo. Pol skodelice kave sem potreboval, da sem razmislil kaj in kako, druge pol pa, da sem se dokončno odločil.
V manj lepem, tudi manj prijetnem vremenu, se raje potepam peš, zato sem se danes odpravil v hribe. Jutri, ko naj bi sijalo sonce, bo na vrsti bicikel.
Ne bi vedel, kolikokrat sem bil na Golici, še manj, od kod sem se povzpel nanjo. Sem pa več kot prepričan, da se od Križovca še nisem odpravil, zato sem se mimogrede odločil za to izhodišče. Kar nekaj vozil je že bilo tam, ko sem se pripeljal, tudi na pot se nisem odpravil sam, a o gneči bi bilo nespodobno govoriti.
Do Pustega rovta sem stopil hitreje, da se v hladnem dopoldnevu ogrejem. Od razpotja za Belsko planino sem bil v zavetrju, do sedla Suha je bila hoja navkljub pešačenju po cesti prav prijetna. Na sedlu jih je bilo kar nekaj, ornitologov, ki so snemali prelete ptic, da so vedeli, katere vrste letajo tod. Na sedlu so imeli razpete mreže, v katere so lovili ptice, katere so potem popisali in obročkali.
Nad sedlom sem zagrizel v strm breg, potem pa po in ob stezi nadaljeval proti Golici. Do vrha sem se bolj ali manj držal grebena, tudi zato, da sem šel prek Male Golice, dočim sem Krvavko prihranil za nazaj grede. Navklub oblačnemu vremenu so bili razgledi na vse strani lepi, tudi daljnosežni, naše gore so bile večinoma še pobeljene, vsaj tiste najvišje. Na Golici jih je bilo kar nekaj, a sem pri spominski tabli, kjer je pred davnimi leti stala Kadilnikova koča, našel zavetrn prostor, kjer sem si privoščil nekaj počitka. Med mletjem dobrot sem zrl na martuljške vrhe in premišljeval o turah, že opravljenih in načrtovanih, tudi o tem, da bi se bilo vredno potruditi in nekaj najlepših ob priliki ponoviti.
Čas teče, nič ne reče, še nekajkrat se obrnem in spet bo leto mimo. In tako naprej, do takrat, ko se bo leto obrnilo zadnjič, jaz pa za Silvestra tega še slutil ne bom...
Nazaj grede sem stopil še na Krvavko, na sedlu Suha pokramljal z ornitologi, od tam do avta pa ni bilo več daleč in kmalu je bil prijeten potep pri kraju.
Prav lepo je bilo, čeravno povsem drugače in drugje, kot sem mislil, ko sem se zjutraj prebudil...
Ni komentarjev:
Objavite komentar