Dolenje Jezero-Rakov Škocjan (kolesarjenje)

Listopad, sobota 6.11.2021

Zjutraj je bilo vreme nekaj slabše, kot so na predvečer napovedali. Še najlepše naj bi bilo tam, kamor me je vleklo, na Primorskem in Koroškem. A kaj, ko so bili že zjutraj prav v te smeri zaradi del kilometrski zastoji na avtocesti. Pogled skozi okno ni bil prijazen, nekaj odtenkov sive in precej vlage na strešnih oknih. Po eni strani se mi ni ljubilo kaj dosti, po drugi se mi je zdelo škoda dneva. Da bom v nedeljo doma, sem se odločil že konec minulega vikenda,vedoč, da nujno potrebujem dan popolnega odklopa na kavču. Bi, ne bi, bi, ne bi...

Med zadnjimi požirki kave sem na hitro premislil kam, da bo to na biciklu, sem vedel že lep čas. "Ne predaleč, ne predolgo, nekam, kjer vem, kaj lahko pričakujem. To ne pride v poštev, to morda, to niti najmanj, to bi znalo tudi odgovarjati." Nekako tako je potekal samogovor, ki je kaj kmalu postregel z zadovoljujočim odgovorom. Naložil sem bicikel na avto in se odpeljal v Cerknico in še malček naprej, do Dolenjega Jezera, kjer je veliko parkirišče. Odločil sem se za potep do Rakovega Škocjana. Večji del po gozdnih cestah, makadamu torej, ki mi je dokaj ljub, obilo nič manj ljube samote, tam pa nekaj počitka in lenarjenja na enem od krasnih kotičkov v krajinskem parku. 

Ob jezeru je vleklo kot za stavo, do Otoka sem moral krepko poganjati pedala in čvrsto držati balanco, da me ni preveč zanašalo. Potem je bilo bolje, ko pa sem pripeljal v gozd, je bilo z vetrom konec. Na opozorila, da se gibljem na območju medveda, sem že navajen. Sam, s princesko, peš in na biciklu, tudi z avtom, a mi ga še ni bilo dano srečati. No, saj ne, da si srečanja ne vem kako želim, a če bi ga uzrl s primerne razdalje, zagotovo ne bi imel nič proti. 

V Rakovem Škocjanu sem se ustavil ob vodi, pod velikim mostom in pri ruševinah cerkve svetega Kancijana, kjer sem si na toplem sončku privoščil tudi daljši počitek. Če so bile ceste prazne in samotne, je bilo obiska v parku kar precej, predvsem italijanskih turistov je bilo res veliko. A smo se porazgubili, med mojim počitkom do cerkve ni prišel nihče.

Po počitku sem park zapustil po drugi cesti, se nekaj višje priključil tisti, po kateri sem se pripeljal, in kmalu spet zavil v drugo smer. Do izhodišča sem naredil še krajši ovinek in se skozi Cerknico vrnil do avta. Tam ni bilo več tako vetrovno kot nekaj ur prej, se je pa precej pooblačilo, če bi padlo nekaj kapelj dežja, ne bi bil presenečen.

Pozno popoldan pa sem še tisto, kar me je mikalo že zjutraj. S štirinožnim prijateljem na štirinožnem prijatelju. Princeska se je stisnila tesno obme in dremuckala, ko sem se zleknil na kavč, sam pa sem čas preganjal z imenitnim branjem. Zvečer sva se še sprehodila, prijalo je še zadnjič danes pretegniti tačke, preden sva nekaj ur kasneje legla k zasluženem počitku.

-> posnetek prevožene poti