Vinotok, nedelja 31.10.2021
Prej ali slej se bo vreme sprevrglo, daljše deževno obdobje in sneg v visokogorju sta vse verjetnejša.
Prijalo bi lenariti doma, a kaj, ko se je obetal lep sončen dan, tudi topel, morebiti eden zadnjih take sorte pred zimo.
"Včeraj peš, danes z biciklom," sem se odločil med srebanjem kave. Princeska me je zbudila uro prej kot običajno, nje ne morem "premakniti nazaj" kot urine kazalce. Zato sem kmalu po peti srebal kavo in kolebal med še toplo posteljo in Prlekijo.
Do Ormoža mi je pot minila hitro, premišljeval sem o tem in onem in mimogrede prišel do Ptuja. Tod imam nekaj kolesarskih načrtov, prav tako v Ljutomeru, Ormož pa je nekje vmes, zato sem ga izbral za izhodišče prvega prleškega kolesarskega potepa.
Začel sem pri gradu, predvsem zaradi velikega parkirišča, in se odpeljal proti Pavlovcem. Za razliko od včeraj je sonce danes zmoglo do mene, prav prijetno me je pogrelo, navkljub temu, da je bila temperatura jutru primerno nizka. V Pavlovcih sem zavil na stransko cesto in se usmeril proti Vinskemu vrhu. Vedel sem, da bo vožnja podobna tisti na Goričkem in Kozjanskem, torej vseskozi po malem gor in dol, vinske gorice pač, da pa ne gre pričakovati dolgih in strmih klancev.
Pogosto sem se ustavljal med vinogradi in se razgledoval, rumeno zlato rjave barve trte so se lesketele obsijane s soncem, tu pa tam se je našel še kak grozd, ki je ostal od trgatve. Najraje bi legel nekam na trave v goricah, a je bilo preveč rose, pa tudi temperatura ni bila primerna za kaj takega. Zato sem si počitek privoščil na samem začetku Jeruzalema, na klopci pod mogočnim drevesom. Že v opisu potepa po Kozjanskem sem napisal, da je kraj za počitek precej pomemben del mojega potepa, saj so pogosto prav malenkosti tiste, ki lep dan naredijo še lepši, prijeten potep še prijetnejši. Spet sem zložil kup dobrot na klop, skoraj kot branjevec svojo robo na prodajni pult, in se lotil malice. Običajno si vzamem čas in počasi pojem vse, kar sem pripeljal s seboj. Kako frutabelo ali nekaj sadja pustim za kasneje, to je to, in pijačo seveda. Tokrat pa sem previdno pozobal polovico dobrot, druge pol pa shranil za potem, ne vedoč, kje in kdaj ta potem bo. Če sploh, saj vsaj v gorah druge pol pogosto prinesem nazaj do avta, kar pomeni, da na koncu konča kot večerni prigrizek doma.
Po malici sem se ustavil pri cerkvi in gostišču Jeruzalem, tam kjer je tudi vinska klet, in se malce razgledal. Steklenice vina si nisem upal voziti s seboj v nahrbtniku, povrh vsega mi bolj sede primorska kapljica rdečega, zato sem kupil samo kozarec ajdovega medu.
Sledil je spust, saj je bil Jeruzalem nekakšen vrh današnje ture. Tod sem se odločil, da potep malček skrajšam, saj imam namen tisto v smeri Ljutomera prekolesariti ob naslednji priložnosti. V dolino je letelo, da je bilo veselje, precej ozka cesta je bila kriva, da si nisem upal "spustiti do konca". Ko je bilo s klanci navzdol konec, sem pripeljal do krasnega ribnika, poleg katerega je bila klopca. Zavore so zaškripale in spet sem sedel ob pot in se lotil druge polovice malice. Je teknilo še bolj kot zgoraj v Jeruzalemu. verjetno se je utrujenosti pridružila še včerajšnja, saj je bil potep nad Trento sorazmerno dolg. Ribice so plavale tik pod gladino, tudi kakšno večjo se je videlo, a jih drobtine kruha niso mikale. So že vedele čemu...Če sem zgoraj vozil med vinogradi, sem spodaj med polji in njivami. Prej predvsem gor in dol, sedaj pa vse bolj sem ter tja. Ker sem zgoraj nekaj pustil za prihodnjič, sem spodaj nekaj dodal, da se je potep spodobno zaključil. V Ormožu sem zavil do ribnika Krap, pozdravil labode, ki se mirno kosajo s tistimi na Bledu in še kje, potem pa odvijugal po ulicah in uličicah nazaj do gradu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar