Vinotok, sobota 30.10.2021
Nedavno tega sem se iz Zadnjice odpravil vandrat prek Kanjavčevih polic. Takrat sem s seboj vzel Avčinovo "Kjer tišina šepeta", saj sem menil, da se bova s tišino znala kaj pametnega pomeniti. Res sva se. Tokrat sta se poleg Franceta z menoj odpravila še Pavček in Minatti.
...Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova
...Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
Včasih se mi zdi, kot da je življenje zašlo v slepo ulico. Naprej ne gre, nazaj se ne more, levo in desno stena... No, potem se vedno znova nekako le izmuznem iz življenjske mišolovke in grem naprej, pogosto se kmalu zatem nasmejem trenutku, v katerega sem bil ujet, in se je zdelo, da ni izhoda.
Lani tak čas nisem smel nikamor, sila majhen je bil moj svet, v katerem sem živel. Zato je svečka za mojo pikico in vse tiste, katerih se rad spominjam in jih žal ni več z nami, gorela doma, sam pa sem se spominjal mnogih lepih trenutkov, ki so bili z njimi in jih nikoli več ne bo. Letos bi jim lahko prižgal svečko, a sem se odločil, da se raje odpravim nekam na lepše, jih "vzamem s seboj" in med vandranjem obudim spomin nanje in na čase z njimi. Da sva bila med potepom še največ skupaj z Majo, se razume samo po sebi...
Parkirišče pri zapornici je bilo precej polno, voznik manjšega avtobusa je prijazno preparkiral vozilo, da sem imel še sam prostor poleg njega. Hladno je bilo, ko sem se nekaj debelih ur kasneje vrnil do avta, je bila v osojah še vedno slana, prav tako so se uresničila moja predvidevanja, da bom imel sonce samo na vrhu, v dolini, po kateri me bo vodila pot, pač ne. Opozorilna tabla, da bom hodil po območju kjer domuje medved, me ni zmotila, saj je pred nekaj leti kosmatinec odnesel pete tik pred menoj, ko sem se tod potepal na smučeh.
Do Dola pod Plazmi mi je pot hitro minila, tam pa taka žalost, da sem se skoraj zjokal. Vedel sem za vetrolom in povzročeno škodo, da je pokrajina povsem drugačna, pač ne. Spomnil sem se Črnivca in Kranjske rebri, kjer se je zgodilo enako, prav tako, morda še bolj, na Sappado in pobočja pod Terzo Piccolo. Človek obrača, narava obrne. Vedno je bilo tako in vedno bo, morda nekoč celo, ko nas ljudi več ne bo.
Tam sem se pomujal do ceste, šel mimo ovinka, ki je zavil levo gor proti Planini v Plazeh, in kmalu prišel do Ravnega dola. Čeravno je od takrat minila cela večnost, sem se dobro spomnil obeh mojih potepov tod, tako turnosmučarskega s Plazjanskega vršaca, kot kopne Tumove smeri v Lepem (Velikem) Špičju. Krasni turi, čudovita spomina. Skrb, da ne bom udel stezice v zatrepu dola, tam, kjer moram preko struge potoka, je bila odveč. Onstran suhe struge potočka sta me pričakala velik možic in razvidna stezica. Greben od Lepe Špice do Plaskega Vogla je bil še v senci, Tičarici in Čisti vrh pa je že obsijalo nekaj sončnih žarkov. Sam sem bil skoraj še v mraku, da v Ravnem dolu in nižje ne bo kruha od sonca, sem vedel, še preden sem se odpravil na pot.
Po spominu sem se vzpenjal proti Grivi, bolj ali manj sledeč stečinam in stezici, ki je bila in je ni bilo. Že precej visoko se mi je zdelo, da bi lahko skozi redko rušje precej skrajšal pot do poraščenega grebena, ki vodi na vrh, zato sem sledil stečini med rušje. Slabša je bila stečina, gostejše je bilo rušje. Kmalu je bilo prebijanje podobno umetnostnem drsanju: Axel, tudi dvojni, Toe Loop, Flip, Lutz,.. Elementi so si sledili drug za drugim, kaj je bilo na vrsti, je bilo odvisno ali se plazim pod ali nad rušjem, včasih tudi naokoli. Še dobro, da sem bil sam, bogu za hrbtom, saj je bila spremna beseda med prebijanjem skozi rušje neprimerna za mlajše poslušalce. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, smolast, prašen in in popraskan sem nekaj višje nad zeleno goščavo spet udel stezico, katere sem se v nadaljevanju držal kot klop. Do vrha ni bilo daleč, pazljivo sem sledil posekam in kmalu stopil na vrh. Neizrazit, brez možica, ničesar. Prvinsko. Samotno. Čudovito in danes samo moje.
Čisti vrh je bil osončen, jaz pa kot v drugem letnem času. Sestopil sem po poti vzpona in obšel vrh, sledeč neizraziti potki med ruševjem, in počasi prišel na sonce. Poiskal sem primeren prostorček za počitek, odložil palice in nahrbtnik, in se odpravil pogledat, kakšno je nadaljevanje proti Čistemu vrhu. Prav daleč nisem prišel, plantaže rušja so me ustavile nedaleč naprej. Vsekakor bi šlo do tja, svoje čase je bila stezica izrazitejša, porezano rušje kot smerokaz se z nekaj truda tudi še najde. Zame je bil vrh konec poti, če bi zgoraj sijalo sonce, sploh ne bi nadaljeval naprej. Vrnil sem se do nahrbtnika, vzel malico v roke in se nastavil prijetno toplemu soncu.
Spomini so me ponesli daleč nazaj, v čase, ko je bilo vse drugače. V čase, ko smo bili s tistimi, katerih sem se danes spominjal, skupaj in smo se lahko videli, slišali, objeli... Si kaj lepega povedali, se kam odpravili...
Ostenje, na katerega sem zrl, vse od Velikega Špičja prek Vrha Labrje in Plaskega Vogla do Travnika, je bilo v senci, mračno in hladno je bilo videti, gore v drugih smereh pa so se bleščale obsijane s soncem. Kot kontrast med črnim in belim, med zimo in poletjem, med žalostjo in veseljem...
Med počitkom je do mene vsake toliko prišla glasna beseda s precej obiskanega Čistega vrha, tudi smeh in vrisk se je slišal. Če tega ne bi bilo, bi se počutil kot od boga pozabljen, nekje bogu za hrbtom...
Sestop, ki je sledil, je bil lažji od vzpona. Ne samo zato, ker gre navzdol skoraj samo od sebe, bolj zato, ker sem se kot hudič križa izogibal rušju in pazljivo sledil tistemu, kar se mi je zdelo kot stezica. Plazjanski vršac je bil sedaj obsijan s soncem, zato sem še enkrat stopil na vrh.
Pod Špičjem sem prišel precej višje, tam nadaljeval na melišče in se po njem podričal proti Ravnemu dolu. V Dolu pod Plazmi sem spet prišel na sonce in pot do konca, to je do tam, kjer sem začel, je bila nadvse prijetna. Pomirjen, spočit, čistih misli in vedrega srca, sem se vrnil k avtu.
Nedolgo zatem sem že sedel na toplem v Zajnci, kjer smo z Justi in Vinkom ob kavici prijetno pokramljali. Do naslednjič, sem se poslovil, upajoč, da naslednjič ni prav daleč...
Ni komentarjev:
Objavite komentar