četrtek, 28. julij 2022

Piz de Lavarela, Lavarela de Fora, Piz dles Does Forceles in Piz dles Conturines

Mali srpan, sreda 27.7.2022

Tudi v Dolomitih se zgodi, da vreme ne spremlja napovedi in je drugačno, kot vremenoslovci obetajo. Danes je bilo precej slabše, kot bi moralo biti, včeraj pa ravno obratno. Zato sem bil včeraj turist v krasnem sončnem dnevu in si ogledal Museum Ladin Ćiastel de Tor, zelo zanimivo zbirko o zgodovini Ladincev in začetkih naseljevanja v dolinah Dolomitov. In zato sem se šel danes gornika v sila mrkem vremenu, z nekaj malega padavin na začetku ture. Se zgodi, se dogaja in se še bo, ni kaj...



Kot običajno s parkiranjem ni bilo težav, res se je vredno potruditi in vstati pred svitom. Tudi dokaj slabo vreme, nevihte so se unesle, ko se je pričelo daniti, je zagotovo marsikoga navedlo k spremembi počitniških načrtov.



“Najdaljša tura in najslabše vreme,” sem se menil sam s seboj, ko sem zamenjal Crocse s high tech gojzarji, “morda se bo le zvedrilo, kar nekaj napovedi tekom dneva obeta vsaj malo sonca.” Napovedi so bile takšne sorte, da res lepega vremena nisem mogel pričakovati, se mi pa ni bilo treba bati neviht in nalivov, kar se zna dogajati v prihodnjih dveh dnevih že pozno dopoldan. Capanna Alpina je bila ob tej uri še zaprta, tako da sem se pod nosom obrisal za kofe in brioche. V upanju na najboljše sem vzel pot pod noge, nekako sprijaznjen, da se zna zgoditi tudi najslabše; češ, če je bilo včeraj lepše od napovedi, je lahko danes slabše...


Nekaj časa je šlo položno po dolini, tempo sem imel vremenu podoben, srednja žalost torej. Meglice in oblaki so se počasi, komaj opazno, dvigali, kar sem imel za dobre obete. Vrh prvega klanca sem prišel na razgledišče Col de Locia, kjer sem imel bližnje srečanje s kravicami. Prijazno so me obkrožile, nekaj njih je polizalo roko, ki jih je pobožala. Kmalu zatem sem moral celo navzdol, spet bom rinil v breg med sestopom, potem pa je sledilo pravo popotovanje po položni dolini Le Gran Plan. Nekje sredi te ravnine sem srečal par, na prvi pogled je bilo videti, kot da sta prekinila turo, tudi ura je bila čemu takemu primerna, vrh vsega je od mukic naprej ves čas rahlo rosilo. Če bi samo kanček močneje, bi si nadel vetrovko. Ko sem zmogel do razpotja na prelazu Passo Ju dall'Ega, kjer sem se usmeril proti jezercu Lech de Conturines, je prenehalo, z malce domišljije sem videl nekaj modrine na sivem nebu. Vse, razen vremena, je bilo na nivoju, zato sem sklenil, da s turo nadaljujem, obrnem se samo v primeru močnejšega dežja, ki nekaj časa ne bi ponehal. 






Vsake toliko so se pokazale okoliške gore, te redke trenutke sem izkoriščal za fotografiranje. V mislih sem obnavljal opis ture, se spominjal fotografij, ter oboje primerjal z okolico, kjer me je vodila pot. Kar nekajkrat sem mislil, da bom jezerce zagledal za robom malce naprej, a je bilo teh robov kar nekaj, preden sem dejansko zmogel do njega. Z ozirom na sušno in vroče poletje sem pričakoval kvečjemu mlakužo, tudi povsem presušeno me ne bi presenetilo, a je bilo presenetljivo vodnato. Navkljub mrkemu vremenu sem v vodi ujel odsev gora, če bi posijal še sonček, bi bilo kot za koledar.




Pri jezercu sem se usmeril desno proti Lavareli, pogled na višinomer je obetal, da do vrha ni več daleč. Vsake toliko sem videl ostenje Lavarele, Conturinesa žal ne, potem obratno, nekajkrat tako v kratkem času, na koncu pa sem le dočakal, da je bil okoliš, kjer sem se potepal, videti v celoti. Na poti do vrha sem moral po krasni kar izpostavljeni polički, sledilo je nekaj skrotja do škrbine oz. sedelca med Lavarelama, zatem pa samo še vršni greben s skalnatim skokcem na koncu, s katerega sem malce naprej zagledal vrh in... Saj ni res, pa je. Dekle se je ravno pripravljajo na sestop, oba sva bila presenečena, da v takem vremenu koga srečava. Par besed o vremenu in kam je kdo namenjen in že sva bila spet sama.









Oblaki in megle so se podili sem ter tja, včasih sem videl do doline, koj zatem mi ni zneslo videti niti sosednji vrh, kaj šele Conturines. Žakelj je bil že precej prazen, komaj je še stal pokonci, zato sem se lotil dobrot, ki sem jih imel s seboj. Jem, pijem, pijem, jem, vmes lovim trenutke, ko se je dalo malce razgledati v to ali ono smer, nakar sklenem, da bo čas za drugo in tretje dejanje. Lavarelo de Fora in Piz dles Conturines, vmes pa še ovinek na manj izrazit vrh Piz dles Does Forceles, ker je pač tik ob poti. Da me do Lavarele Fora čaka eno zahtevnejše mesto sem povsem pozabil, zato me je presenetilo, a hujšega ni bilo ne do vrha, ne nazaj, kmalu sem nadaljeval proti Conturinesu.







Pod Piz dles Does Forceles sem si ogledal zanimivo kotanjo, nekakšno brezno, v kateri je bilo še kar nekaj snega (zato torej vodnato jezero, od tod  teče vanj deroč potok, kot sem videl kasneje). Preko vrha sem kmalu zmogel pod vršno pobočje Conturinesa, pri prvi lestvi sem pospravil palice, sledilo je prijetno poplezavanje po ferrati, nekaj pazljivosti je bilo potrebno zaradi mokrih varoval in skale. Kar hitro sem bil pri kipu lokostrelca, ki označuje vrh. Z razgledi je bilo podobno kot prej, tako tako torej, zato se zgoraj nisem dolgo zadržal.














Previdno sem sestopil, vzel palice v roke in se po bližnjici odpravil v dolino. Podričal sem se po melišču in nižje udel stezico, po kateri sem se vrnil do jezerca. Še vedno se je skrival v meglicah, težko bi verjel, da bo nekaj nižje posijalo sonce. Na Passo Ju dall'Ega je bilo dejansko konec z meglo in oblaki, sonce je dobesedno žgalo, nazaj do koče sem se moral precej pomujati, klanček do Col de Locia mi je bil močno odveč.






Do izhodišča je bilo na poti kar nekaj gneče, tudi MTB kolesarjev, ne samo pešcev, ter seveda kravice na paši in počitku.






Pri koči me je presenetila skoraj prazna terasa, ni mi bilo potrebno vprašati čemu. Zaprta kuhinja, pred 17h s hrano ne bo nič, klasika za tiste konce. Privoščil sem si brezalkoholno pšenično, vsaj tega sem dobil skoraj povsod, potem pa Despar in kmalu zatem sem si doma na balkonu postregel z okusno pašto.

1 komentar:

  1. Čeprav ni razgledov, je pa vseeno tisti pravi občutek, da si uresničil svojo željo, ane Bojan...

    OdgovoriIzbriši