Sassongher

Mali srpan, nedelja 24.7.2022

"No, pa si končno v Dolomitih," sem se menil sam s seboj, ko sem se urnih nog odpravil na potep. In to peš od doma, to je iz apartmaja, kjer bom preživel teden dni počitnic.

Dan prej sem pripotoval v La Ilo (La Villa, Stern), kjer me je pričakal ličen apartma z velikim balkonom, skoraj teraso, s katerega imam čudovit razgled na gore. Do Sappade in še malce naprej mi je bila pot domača, naprej skozi Auronzo do Cortine D'Ampezzo in preko prelazov Valparola in Falzarego v dolino Badia pač ne. Zaradi gneče na cesti in v znanih turističnih mestecih se nisem šel turizma, to nameravam početi jeseni, ko bom turi dodal še to in ono v dolini. 

Vstal sem zgodaj, če bi me zbudila budilka, bi jo morda celo vrgel ob steno, telefona si nisem upal. "Klinc pa take počitnice, ko moraš vstati prej kot vstajaš za službo," je bila prva misel tega jutra. Po malem sem godrnjal vse dokler se nisem odpravil na pot. Od Verde, kjer imam apartma, do Funtanacie ni bilo daleč, tam je pot zavila v gozd in v trenutku sem bil  "kontent". Dolomiti so se končno začeli...

Zaradi nočnega dežja je bilo ozračje oprano in sveže, jutro prijetno hladno, beli oblaki in meglice so se počasi razkrajali. Macesnov gozd je z višino postal redkejši, kmalu sem bil deležen prvih razgledov na bližnje gore. Pot mi je šla kar dobro izpod nog, čeravno nisem in nisem ujel pravega koraka. Nad gozdno mejo sem prišel v krasno dolinico pod ostenjem Tors di Sassongher, po kateri sem v zmernem vzponu kmalu zmogel do razpotja treh poti. Nadaljeval sem levo proti forcelli Sassongher, pot naravnost gor proti forcelli de Gherdenacia morda prehodim enkrat prihodnjič, na desno proti koči rifugio Ütia de Gherdenacia pa bom zavil kasneje, med sestopom.

Na "forčeli" sem pokukal na drugo stran, proti Corvari, nekaj višje srečal par, ki je sestopal, in še nekaj višje prisopihal do zavarovanega dela poti. Z jeklenicami sem opravil z eno roko, ne zato, ker bi podcenjeval zahtevnejši del poti, temveč zato, ker se mi ni ljubilo pospraviti palic. No, dejansko tudi potrebe ni bilo po tem, dvakrat ali trikrat sem se potegnil za jeklenice in že sem bil čez. Vrh ni bil daleč, kmalu sem zagledal velik križ pred seboj. Preden sem zmogel do vrha sem srečal še dva sestopajoča, tam pa kar verjeti nisem mogel, da ni skoraj nikjer nikogar. Trije so bili zgoraj, res neverjetno malo za nedeljo konec julija in tako znan vrh. Pogled na uro mi je razodel, da sem za vzpon potreboval dve uri in pol; zato torej sem imel občutek, da ne ujamem koraka. Preveč sem hitel, kot kaže, saj je na smerokazu dvajset minut od apartmaja napisano: Sassongher 3.50h. 

Čeravno nas ni bilo veliko, sem kot običajno sedel malce vkraj, na samo. Tam sem si pošteno privezal dušo, čeprav sem po kdo bi pomnil kolikem času pred turo nekaj malega prigriznil, kar ni v moji navadi. Zatem sem se s pomočjo zemljevida orientiral in se razgledal po okoliških vrhovih. Saslonch (Sassolungo, Langkofel), Piz Boe, tudi Pelmo in Civetta, seveda Marmolada... Te sem z lahkoto prepoznal, že leta jih spremljam v "sliki in besedi", za nekaj drugih, ki jih imam tudi "na piki", pa ne bi upal dati roke v ogenj, da sem jih prav določil oziroma prepoznal. 

Počasi se nas je na vrhu nabralo kar nekaj in ker je pogled v smeri sestopa videl še kar nekaj njih na poti navzgor, sem se odločil sestopiti. Do jeklenic sem bil mimogrede, tam pa sem bolj slišal kot videl, da se nekaj dogaja. Z vrha jeklenic ni bilo videti, kaj imajo spodaj, le glasno govorjenje je bilo slišati. Zato sem pričel s sestopom, ko sem opravil s približno prvo polovico zavarovanega dela, sem bil že toliko nižje, da sem videl do vstopa. Tam kup ljudi, glasno govoreč, mahajoč z rokami, kazajoč na jeklenice. Še malce sem se spustil, kar nasproti pripleza mož, ki nadaljuje po levem zavarovanem delu, po razu, glasno stokajoč. "Mar bi se spustil v žleb," si mislim, "menda si ja videl, da je tam lažje." V tem do mene prileze dekle, glasno sopihajoč in nekaj mrmrajoč, ker nisem vedel ali me nekaj sprašuje, sem ji dejal, da ne govorim italijansko. Na to ona nekaj glasneje reče, kaže z roko na jeklenice, in se prime za glavo. Iz petnih žil sem potegnil vse moje znanje italijanskega jezika, ji dejal, da je zavarovani del kratek in precej nezahteven, ter da naj stopi bližje k meni ter ji ponudil roko. Pomagal sem ji, da se je povzpela tisti meter do mene, potem pa sem ji razložil, da ne sme nadaljevati po razu levo, temveč naj se spusti v žleb, v katerem bo "zaprta", tam pot ni izpostavljena. Zatem sem ji pokazal na vidni konec jeklenice in ji dejal, da je tam konec težav, da lahko od tam do vrha brezskrbno nadaljuje s palicami v rokah. Prestopila je v žleb, se tam ustavila, in se mi na dolgo in široko zahvalila. Ful je bila vesela, ko je uvidela, da je ne čaka nič strašnega. Ostali so bili toliko uvidevni, da sem lahko hitro sestopil oziroma izstopil, preden so oni nadaljevali, če ne bi, bi zagotovo tam mencal še vsaj četrt ure, če ne več.

Do razpotja pod "forčelo" sem bil mimogrede, tam sem udel pot proti koči Ütia de Gherdenacia. Že kar malce utrujen, tudi vročina je naredila svoje, sem nadaljeval s sestopom po prekrasni polici, ki se je vila nad dolinico, po kateri sem se nekaj ur prej vzpenjal. Polici lep čas ni bilo videti konca, vodila je pod mogočnim ostenjem gore Para da Giai, ko pa se je le končala, je bila koča videti na dosegu roke. Žal samo videti, še kar nekaj poti po prekrasnem macesnovem gaju me je čakalo do tam. Pričakovano je bila pri koči velika gneča, ne samo na terasi, tudi na okoliških livadah. Misel, da bi kaj prigriznil, me je minila že davno prej, v res vročem dnevu mi ni bilo do hrane, zato sem se samo pošteno odžejal.

Do Funtanacie sem sestopil po precej strmi poti, ki je vodila po nekakšnem žlebu, k sreči večji del v senci. Nisem in nisem mogel verjeti, da so se navzgor valile takšne množice, od najmlajših do najstarejših, ura pa poldne preč in vroče za znoret.

Po osvežilnem tušu sem si mimogrede pripravil okusno kosilo, ki sem ga snedel na balkonu, uživajoč ob pogledih na bližnje gore in premišljujoč o prihodnjih potepih.

"Le kam naj se dam jutri, ko pa je ena gora lepša od druge," sem se spraševal, zvečer pa se mi je le utrnilo. Na hitro sem še enkrat prebral opise poti, pokukal na zemljevid in preveril vremenske napovedi, potem pa pripravil vse potrebno. Kar smejalo se mi je, saj sem bil prepričan, da me spet čaka nekaj čudovitega...

-> fotografije Sassongher