Moja pota po gorah (ino drugod): Creta Verde in Campanile Letter

Vinotok, petek 7.10.2022

Kdo je povabil in kdo je bil povabljen, to je zdaj vprašanje?

Gore nad dolino Degano so mi precej domače, s princesko sva tod opravila vzpone na Monte Chiadin, Monte Volaio in Monte Navagiust, sam pa sem se pred mesecem dni povzpel še na Monte Fleons. Creto Verde in Campanile Letter sem našel med načrtovanjem ture na Monte Navagiust in čeravno je princeska zmogla hudiča in pol sem vedel, da bi bila ta tura zanjo prehud zalogaj. Zato sem jo zabeležil v moje "nekoč", čakala me je do letos, ko sem se med razgledovanjem s Fleonsa spet spomnil nanjo. Zna biti, da bi nanjo čakal predolgo in bi me prehitel sneg, pred kratkim je že kazalo tako, potem pa sva se povabila in se na Creto Verde in Campanile odpravila skupaj.

Zgodaj sva šla od doma, da sva ne prav zgodaj vzela pot pod noge. Če bi začela prej, bi imela težave z roso in mokrimi travami na precej strmih pobočjih, to sva ugotovila med potepom, če bi kasneje, naju bi na koncu lovila tema, to sva ugotovila v mraku pri avtu. Torej sva dokaj dobro načrtovala pravšnji čas potepa, ki je trajal reci in piši enajst ur!

Avto sva pustila pri polnilnici mineralne vode in šla do višjega parkirišča pri kamnolomu peš, raje zjutraj tako, na začetku, kot na koncu, ko si že precej zdelan in komaj čakaš, da sezuješ gojzarje in oblečeš svežo majico. Spet sem se spomnil tistega dne, ko sva tod sestopala s princesko po opravljenem vzponu na Navagiust. Utrujenemu mi je bil strm kolovoz, mestoma tlakovan, precej odveč in ne enkrat sem si v brado zamrmral, da tod res ne bi rad hodil navkreber. No, danes sem šel navkreber v drugo in če si bom želel izpolniti še kakšno željo v teh koncih, bom moral iti vsaj še enkrat. Na razpotju vrh klanca sva zavila proti planini Sissanis di Sotto, kmalu sva zmogla do bližnje casere.

Nadaljevala sva proti sedlu Sissanis in kake četrt ure višje prišla do Casere Sissanis di Sopra, kjer naju je napis Creta Verde na balvanu usmeril v gozd. Na drevesu je bilo rdeče znamenje, bolli rossi, da sva vedela kam nadaljevati, malce nižje nekaj stezici podobnega. Na hitro sem pogledal naokoli in ker nikjer nisem zagledal drugih rdečih znamenj, sva po tej stezici, morda stečini, nadaljevala do grapice, po kateri je tekel potoček, in jo onstran počasi izgubila. Za nosom sva nadaljevala v isti smeri do precej široke grape. Tudi onkraj nje ni bilo nič stezi podobnega, zato sva se usmerila desno strmo navzgor. Po strmem slemenu sva nadaljevala navkreber, višje se je med macesni že čutil odprt svet. Malce preden sva stopila iz gozda sva prišla na lepo stezico, zagotovo je privedla od ruševin gor, a kaj, ko nisva udela njenega začetka. Nič ne de, hudega nama ni bilo, pogledala sva na zemljevid in se odločila, da nadaljujeva v najini smeri. Če bi se držala steze, ki je vodila daleč v levo, bi morala skoraj okoli riti v žep, da bi prišla pod sedlo Passo dell’Agnello, s katerega sta dostopni gori, na kateri sva namenjena. Pomujala sva se do nekakšnega travnatega roba nekaj višje, za katerim sva slutila Casero Creta Verde in tam presenečeno ostrmela. Casera je bila sorazmerno daleč naprej in nekaj malega nižje. Dejansko sva precej skrajšala pot, ki pa je bila zaradi strmine verjetno nekaj napornejša, kot bi bila mimo casere. Sedla sva k krajšemu počitku in se razgledala glede nadaljnega vzpona, upajoč, da bo strmina višje popustila.

Ni trajalo dolgo, da sva uvidela, da strmina ne popušča, vrh vsega je teren postal precej težje prehoden. Če je bila hoja v gozdu naporna zaradi strmega sveta, je bila višje še bolj zaradi suhih trav, na katerih je drselo, zaradi grušča, ki se je mlel pod nogami, in grmičevja, prek katerega je bilo potrebno lomastiti, če se je tako zdelo najlažje. Dejansko je bil svet precej podoben brezpotnim strmalim v Loški steni nad Bavšico in podobno divjim krajem. Prečenje pod sedlo Passo dell’Agnello med Creto in Campanile-jem je bilo k sreči kratko, tam sva prišla do prvih redkih možicev (že prej sva sama postavila dva, zaradi lažjega sestopa), zadnja strmina do samega sedla pa spet nesramno strma. Po travah je drselo, nevarnost zdrsa je bila znatna, po grušču pa se je mlelo pod nogami, tudi tam sva morala loviti ravnotežje. Precej upehana sva končno ugledala Lesno dolino (Lesachtal) in zasnežene vršace Visokih Tur v daljavi. Kar se vzpona tiče sva bila iz najhujšega ven, pred nadaljevanjem sva malce posedela in počila. Do vrha sva morala še prek nekaj zavarovanih mest in po kar izpostavljeni travnati polički, potem pa sva končno sedla k zasluženemu počitku, med katerim sva ob prijetnem klepetu poskrbela za lakoto in žejo.

Sam sem dan kasneje praznoval rojstni dan, dan za njim pa še deseto obletnico pisanja bloga, zato sem na vrh prinesel nekaj "mehurčkov", da sva nazdravila. Je prijalo!

Počitku je sledil sestop, za katerega sva vedela, da do markirane poti ne bo od muh. Na sedlu sva pustila palice in se po zavarovani poti odpravila še na Campanile Letter. Škoda bi ga bilo ne obiskati, ko je tik nad sedlom in nanj vodi nezahtevna pot. Nekaj jeklenic in nekaj skob, vmes malo peš in že sva bila pri križu. Od tod je bil vršni del Crete Verde videti precej "konkretno". Do sedla sva bila kot bi trenil, tam pa se je spet pričelo. Počasi in previdno, dejansko sva morala paziti na vsak korak. Navkjlub temu me je pod sedlom na travah spodneslo, mimogrede sem bil nekaj metrov nižje. Sila podoben občutek tistemu, ko sem zdrsnil na snegu med sestopom s Kočne proti Češki koči. V trenutku dobiš hitrost, če nisi previden in zaviraš z nogami, te obrne ali vrže v zrak, potem pa adijo pamet in še kaj. Danes sem se ustavil še dokaj zlahka in hitro, takrat nad Češko kočo pa bi se kaj lahko končalo drugače, kot se je... Moj zdrs je bil dobra šola za oba, še bolj previdno sva izbirala smer sestopa in teren, po katerem sva šla. Od stezice, ki je vrisana na zemljevidu, ni ostalo kaj dosti, le sem ter tja se nama je zdelo, da jo slediva. Po daljšem prečenju vseskozi po malem navzdol sva sklenila, da se spustiva na markirano pot nižje, četudi bova morala zato narediti nekaj več vzpona na sedlo. Imenitna odločitev, saj sva spodaj prišla tudi do vode, meni jo je že primanjkovalo, vzpon do sedla Sissanis pa ni bil ne dolg, ne visok, in sva ga po lepi stezi zmogla dokaj zlahka. Jezerce Pera je bilo precej večje kot takrat, ko sva bila tam s princesko.

Creta Verde

Sestop do Casere Bordaglia di Sopra je bil lagoden, hoja po mehki travnati stezi je bil povsem nekaj drugega, kot je bila prej večji del ture. Od casere sva nadaljevala do jezera Bordaglia, kjer sva še zadnjič posedela. Okoliške gore so odsevale na jezerski gladini, sonček na modrem nebu naju je prijetno grel, navkljub že kar pozni uri, obema se je kar smejalo zaradi čudovite ture, ki se je počasi bližala koncu.