Colli Euganei (kolesarjenje)

Vinotok, nedelja 30.10.2022

Ponoči smo premaknili uro za uro nazaj, zbudil pa sem se po "stari". Malce sem poležal, potem pa stopil ven in se na kratko sprehodil. Krasno sončno jutro, toplo, komaj sem čakal, da se odpeljem v Monselice, izhodišče današnjega potepa. Med sprehajanjem okoli hiše je prišla Elena in me povabila na zajtrk. Sveže bige in žemljice, rogljički z marmelado, jabolčna krostata, čokoladni mafini, mortadela, pršut, suha salama, več vrst sira, muesli, kosmiči, več vrst jogurtov, sveže sadje in več vrst sadnih sokov. Presenečen, zelo, nad tolikšno izbiro, toliko bolj, ker je bilo enako tudi prihodnja dva dneva. Po zajtrku sva še malce poklepetala, nato pa sem odrajžal novi dogodivščini naproti.

V Monselice sem parkiral na železniški postaji, saj so bila parkirišča bližje "centro storico" zaprta zaradi prireditev. Zapeljal sem se v mestece, si na hitro ogledal "kaj dogaja", potem pa poiskal začetek kolesarske steze E2 - Anello dei colli Euganei. Le ta je odlično označena skoraj ves čas, se pa med mesteci najde nekaj križišč, kjer mi je bila še kako v pomoč navigacija, da sem vedel kam nadaljevati. Odločno sem stopil na pedala, vedoč, da triinšestdeset kilometrov dolga pot ne bo mačji kašelj. 

Med pripravami na krajše počitnice, točneje, na kolesarjenje po euganejskem gričevju (Colli Euganei), sem na njihovi spletni strani prebral sledeče:

"Zaljubili se boste v to deželo bujnega rastlinja, ki ji je človek že od pradavnine znal dati vrednost. Značilni reliefi vulkanskega izvora, ki so nastali sredi beneške nižine, so bili prizorišče nestanovitnosti ljudstev, ki so poseljevala te dežele. Njihova naselitev je omogočila gradnjo mest, vil in gradov, ki jih lahko še danes občudujemo v vsem svojem sijaju."

Na spletni strani Colli Euganei (klikni za ogled) se najde vse, kar regionalni park ponuja na ogled in v doživetje, tega je res veliko. Sam sem se odločil za enodnevni potep, med katerim sem mimobežno videl dovolj, da bi se rad nekega dne vrnil in si takrat vzel več časa za kulturne in naravne znamenitosti, za kulinarična razvajanja, morda celo za namakanje v enem od termalnih izvirov. Ni kaj, na kolesu je podobno kot v gorah. "Nekoč bom" se nabirajo, skoraj na vsakem potepu se najde kakšen, prostega časa pa ni nikdar dovolj.

Kolesarjenje mi je šlo dobro izpod nog, vreme je bilo kot naročeno, užitek je bilo poganjati pedala in uživati prelesti krasne narave. Kraji, skozi katere me je vodila pot, so me spominjali na Goriška in Vipavska Brda. Prometa na kolesarski stezi je bilo kar nekaj, nedelja pač in res lepo vreme. Kolesarim in kolesarim, se razgledujem, vsake toliko naredim posnetek ali dva, kar ugotovim, da je dobre pol poti že za menoj. Poiskal sem lep in razgleden kotiček in si tam privoščil malico, kofe pa sem nameraval popiti v naslednji vasici ob poti. Nekaj časa sem kolesaril mimo naselij, ovinkov vanje se mi ni ljubilo delati, češ, prej ali slej se boš pripeljal do kakšne cafeterie. In res kmalu pripeljem v manjšo vasico, tam vse zaprto, potem pripeljem v naslednjo vas, tam je nekakšen ringlšpil, glasba, množica ljudi, vse skupaj mi ne sede, zato se peljem naprej... No, in tako sem kolesaril vse do konca poti in kavo popil šele tam, kjer sem začel. V Monselice. Po svoje kar prav, saj sem našel krasen lokalček z odlično kavo in okusnim pecivom, kar je bilo imenitna pika na i krasnemu, tudi napornemu potepu. Do železniške postaje ni bilo daleč. kmalu sem bil na poti nazaj v počitniško domovanje.

Po počitku sem si privoščil pijačo na terasi in užival v toplem popoldnevu, kar pride Elena in me povpraša, ali že vem, kje bom večerjal. Povem ji, da bi kaj domačega, ne predaleč, in ona mi predlaga gostilno v bližini, kakih deset minut vožnje stran. Da imajo lokalne dobrote, da je gostilna zelo priljubljena med domačini, da ni ena tistih, namenjenih predvsem turistom. Cucina tipica oziroma cucina casalinga, nekaj takega torej. Tudi tokrat na telefonu pokukam za kaj gre in se odločim za obisk, Elena pa kot dan prej takoj pokliče tja in mi rezervira mizo. Pove mi, da gostilno odprejo ob 19h, da je rezervacij precej in da je kmalu po odprtju gostilna polna, saj pogosto tisti brez rezervacij že nekaj časa prej čakajo pred gostilno. 

Večer je minil ob imenitnem kulinaričnem razvajanu, tudi kozarček odličnega rdečega vina, katerega je priporočil sam kuhar, je še kako prijal. Prisluhnil sem predlogu natakarice in si privoščil jagnečja reberca s timijanom in lisičkami, pečen krompir z rožmarinom, za povrh pa slastno limonino krostato. Nadvse okusno!

Pozno sem se vrnil domov, a je bila Elena z družino še zunaj, na vrtu, večer je bil zelo topel. Na kratko sem prisedel in se zahvalil za imeniten predlog kje večerjati, že drugi, povedal kaj sem snedel, potem pa je beseda nanesla na ponedeljek. Omenil sem jim, da se bom prvo odpravil v "shoping" oziroma pogledat, kaj imajo v outletu Porto di Mare, potem pa sledi obisk Bassana del Grappa in kot prvo ogled razstave kiparja Canove. Bila sta presenečena, Elena in Andrea, da vem za razstavo, tudi glede tega, kaj vse si v mestecu še nameravam ogledati. Elena ne bi bila Elena, če mi ne bi predlagala restavracije, kjer naj si privoščim kosilo, tokrat morske dobrote. Celo rezervacijo bi mi spet naredila, kot kaže pozna skoraj vse v bližnji in nekaj manj bližnji okolici, a tega raje nisem sprejel, saj nisem vedel, kako dolgo se bom zadržal v muzeju in kdaj me bo prijela lakota, saj so zajtrki tako bogati, da je joj. Še lahko noč, se vidimo jutri in prijeten dan je bil pri kraju.