Ajdovščina-Palmanova in nazaj (kolesarjenje, <-> 122 km, ↗ 670 m)

Veliki traven, sobota 11.5.2024

Želje, prosti čas, volja. Prvih zlepa ne zmanjka, drugega je običajno premalo, z voljo pa kakor kdaj.

Jutro je bilo sorazmerno sveže, ko sem v Ajdovščini vzel cesto pod kolo. V kratkih hlačah in rokavih me je malce hladilo, a sem se kaj hitro ogrel in je pedaliranje steklo kot gre. Hitel nisem, saj sem se namenil na dokaj dolg potep, zložno in položno, takšna je pač cesta, sem sorazmerno kmalu pribrcal do Šempetra.

Tam sem naredil ovinek do bolnišnice, kjer sem malce počil in se spominjal zadnjih dnevov in ur z Majo, preden jo je vzela bolezen. Kot bi bilo pred dnevi, pa bo kmalu deset let tega. Potem sem se zapeljal do cerkve v središču mesteca, se še tam na kratko prepustil spominom, nato pa udel kolesarsko stezo in po njej nadaljeval proti Gorici.

V Rožni dolini sem se spomnil mnogih pripetljajev, doživetih v prejšnji državi, ko so bili na meji še miličniki in cariniki in si se moral tako ali drugače znajti, da si nakupljeno brez carine pripeljal domov. Kmalu za mejo sem prišel do tunela in skozenj na Travnik, kjer smo davno tega parkirali in se odpravili po nakupih. No, večinoma po nakupih, vsake toliko je bilo tudi kaj drugega, Andrejev sejem, recimo, ali kaka podobna prireditev. Tudi na Travniku sem se preselil desetletja nazaj in se spomnil marsičesa lepega in prijetnega, takrat čudovito doživetje, danes dragocen spomin. Nadaljeval sem do tržnice, tod blizu sta lokala s sladoledom in kebabom, kjer sva se po potepu na obali vsake toliko ustavila z Majo in si privoščila to ali ono, včasih tudi oboje. Kdo ve, ali lokala še obratujeta, celo večnost me že ni bilo tam.

Tod nekje med je med čakanjem na zeleno luč ogovoril starejši mož, češ, kako fajn bicikel imam. Med kratkim klepetom mi je povedal, da je svoje dni tudi on precej kolesaril in da je imel prav tako kolo znamke Wilier Triestina. Da se je rad odpravil proti Čedadu, da so bile takrat marsikatere ceste še makadamske in posledično "gumi defekti" dokaj pogosti. Kar verjeti ni mogel, ko sem mu na vprašanje, kje imam tlačilko, pokazal majhno akumulatorsko pumpo, ki sem jo imel v žepu na hrbtu. On mi je zaželel dobro pedaliranje, jaz njemu lep dan, in že sva šla vsak svojo pot.

Sam sem nadaljeval v predmestje Gorice in tam zapeljal do Soče, se tam malce razgledal, potem pa onstran po lokalnih cestah nadaljeval proti Palmanovi. Kmalu sem pripeljal do velikega golf igrišča, kjer sem si vzel nekaj minut in opazoval golfistke in golfiste. Aktivnost, katero bi tudi rad poskusil, kdo ve, ali pride na vrsto.

Kolesarjenje mi je šlo dobro od nog, nekako zamaknjen v svojem svetu spominov in želja sem po dokaj praznih cestah vsaj po občutku kar hitro pripeljal do obzidja starodavnega mesteca. Tam sem potreboval nekaj trenutkov, da sem dojel režim delovanja semaforja, dveh pravzaprav. Enega za vozila in drugega za pešce. Izkoristil sem prvo zeleno luč in skozi ozek in nizek vhod v obzidju smuknil v mestece samo in tam nadaljeval do bližnjega trga, središča stare Palmanove.

Tod se je dogajala neka prireditev, kaj točno nisem šel raziskovat. Raje sem se zapeljal v bližnji lokal, enkrat že obiskan, in tam zasedel eno zadnjih prostih miz. Če na cestah nisem imel kaj prida prometa, je bilo v mestecu povsem drugače, pešcev in kolesarjev obilo, temu primerna tudi zasedenost lokalov oziroma teras pred njimi. Če sem zjutraj, še v Ajdovščini, pomislil na pizzo ali pašto v Palmanovi, mi zdaj ne eno, ne drugo, ni kaj prida dišalo, zato sem se lotil slastnega tiramisuja, ob katerem sta lepo sedla Coca Cola ino kofe. Prijalo je, zelo, tako sladkarije, kot počitek sam. Med ždenjem in početjem dolce far niente sem pokukal na Garmin in se odločil, da se v Ajdovščino vrnem po drugi poti. Zaradi dolžine potepa in ker zjutraj nisem vedel, kako mi bo šlo, sem odločitev kje nazaj prepustil za čas v Palmanovi, torej za sedaj, in ker utrujenosti ni bilo kaj prida, sem za povratek izbral nekaj daljšo pot. Med srebanjem kofeta sem se tudi spomnil, da sem zjutraj, na začetku potepa, pozabil zagnati Relive, da bi posnel prevoženo pot. "Bom pa samo pot nazaj zabeležil," sem si mislil, in zagnal aplikacijo.

Po taistih ulicah sem zapustil Palmanovo in kmalu za obzidjem zavil v drugo smer od tiste, po kateri sem se pripeljal. Poznalo se je, da se je dan prevesil v popoldan, saj je postalo precej toplo, skorajda že vroče. Zato sem do Komna nekajkrat izkoristil vodne vire ob poti in napolnil bidon, da me ni dajala žeja. Tudi nazaj grede sem moral po mostu preko Soče in tudi tokrat sem se na kratko ustavil in razgledal. Res si krasna, bistra hči planin, počasi bo spet čas, da se kdo bi vedel katerič že sprehodim do izliva, med sprehodom pozdravim konje, cavalli Camargue, na koncu pa še zaplavam po reki v morje.

Za Komnom so se vrstili domači kraji, davno tega večkrat obiskani, saj imam žlahto v bližjih Renčah in sem bil svoje čase pogosto tod. Bilje, Bukovica, Volčja Draga in tako naprej, tod me je že malce dajala utrujenost, a se kaj prida nisem sekiral, če sploh kaj, saj sem vedel, da Ajdovščina ni daleč. Do tam me je čakal še zadnji klanec do Batuj, potem pa samo še nekaj malega po ravnem in s potepom sem bil pri kraju. 

Števec je izmeril spodobnih stodvaindvajset prevoženih kilometrov. 

Navkljub zmerni utrujenosti je nekaj rezerve še bilo, par deset kilometrov več ne bi predstavljalo nobene težave. "Če se mi je nekoč stotka zdela bav bav, danes pa je nekaj običajnega, čemu ne bi poskusil dvesto," sem si mislil in se bogatejši za novo doživetje odpeljal domov.

-> posnetek prevožene poti (povratek iz Palmanove v Ajdovščino)