Ta lipa pot (2024)

Mali traven, torek 30.4.2024

Bil sem namenjen drugam, kar pred Trbižem pomislim na Rezijo. Utrnila se mi je kot strela z jasnega. Takoj sem vedel, kaj mi je storiti. Namesto, da bi zapeljal v Tabljo, sem nadaljeval do Solbice, kjer sem parkiral tik spomenika brusačev (arrotini della Val Resia, te rosajonske bruser). 

Precej domače sem se počutil, ko sem stopil iz avta, kaj  se ne bi, saj sem bil petič namenjen na Ta lipo pot.

Do bližnjega slapu sem na hitro preštel moje obiske Rezije, gore, tematske poti in prireditve, vsaj dvajset jih je bilo, če ne več. Eden lepši in prijetnejši od drugega, vsi po vrsti nepozaben spomin, naj doživetje pa je bilo in bo verjetno tudi ostalo, spust zvezde repatice iz Pustega Gosta na božični večer in žive jaslice oziroma v živo odigrana božična zgodba, ki so jo imenitno predstavili domačini v tako prijetnem rezijanskem narečju. Že leta si obetam ponoven obisk te prireditve, solbaški božični večer je res nekaj posebnega.

Davno tega, kmalu po tistem, ko sem odkril to dolino, sem na spletu našel čudovito pesem Rina Chineseja z naslovom Rezija (klikni za poslušanje). Besedilo, čeravno v rezijanskem narečju, je več kot razumljivo, ko enkrat odkriješ to dolino in jo nekaj bolje spoznaš, toliko bolj.

Rezija, Oseacco (Osojane), 1981, Rino Chinese

Ni so barale: “Oskod ti se?”

Si rispondow: “Od Rezije!”

Ni so tele wëdet, da “kë to ë?”

Si rišpundow: “Ta nu w paklë!”

Ma kucë ti romunïš,

ka ä na mören ta kapet?

“Ti na möreš ma kapet,

ti si në dën Rezijan!”

Të na maja sïtna vas,

tu ka nišći na vö ostat,

Ma a na morem šćalë kapet,

zakoj nišći na vö otet!”

Rezija, Rezija,

a ti ćon šćale dobro!

Rezija, Rezija,

ti ti se samo ma vas!

Si mew no šćerïco izdë,

ka na mi tëla kar ë dobrö.

Den din si ji rëeko: Man se špęrtet,

an na perhaan već izdé!”

Pa wsimu svëtu a si hodew,

an spet izdë a si došew

anu si rëkow tu w iso hći,

da nina e liwća nu ku ti!”

E biw mi rëkow möj rejnek dëd,

da: “Povsod tu ka tï boš šow,

ti ceš hvalet no samo vas,

isa to če bet twa Rezija!”

Sprehod po Ta lipi poti je bil kot običajno čudovito izgubljanje v času in prostoru, polno čudovitih spominov in raznoterih želja. Posedanje ob reki, kjer sem si pošteno privezal dušo, bi lahko trajalo vse do večera in pozno v noč, pa se ga ne bi naveličal, tako prijetno je bilo ždeti ino nič početi, nič manj krasno je bilo vandranje po pravljični dolini. Zverinice iz Rezije so tokrat bile kozici na paši, martinčki in ptice, na začetku ino koncu potepa pa tudi prijazna labradorka Maya.

Do naslednjič . . .

-> fotografije Ta lipa pot (2024)

-> posnetek prehojene poti