Mali traven, sobota 13.4.2024
Poletne temperature so me spet zvabile na kolo, tokrat poletno napravljenega. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič v kratkih rokavih in hlačah sedel na kolo, zna biti, da v prvi polovici aprila še nikdar.
Lignano z bližnjo in zadnje čase ne prav bližnjo okolico mi je že dokaj domač. Počasi mi leze pod kožo, podobno kot so mi davno tega zlezli pod kožo karnijski vršaci ino kraji pod njimi. Pravzaprav mi je ves svet od Marine Julie v Tržiču do Caorleja precej ljub, že prej sem ga rad obiskoval, sedaj s kolesom še toliko bolj. Kaj šele bo, če si res omislim še SUP ...
Sabbiadoro sem določil za izhodišče, tam je veliko parkirišče. Vedoč, da bo čez dan precej toplo, sem se potepa lotil po sistemu light&fast, vse potrebno sem stlačil v žepe na hrbtu kolesarskega dresa. Je povsem zadostovalo, le pijače bi lahko imel več kot samo en bidon. Do bližnje Bevazzane sem se lepo ogrel, potem pa še nekaj časa kolesaril po znanih mi cestah, preden sem zavil proti še neobiskanim krajem.
Mulino di Bordara je bil končni cilj mojega današnjega potepa, med potjo do tam sem mimobežno obiskal še Cordovado. Mimobežno zato, ker sem sklenil, da bodo bodoča kolesarska potepanja v teh ino drugih krajih tako načrtovana, da se bodo pričela s kofetkom in briochem, v drugi polovici potepa pa se bodem ustavil nekje ob poti na južini. In če bo kje blizu, še gelato, ko bo bicikel že na prtljažniku. Pred obedom pa seveda še nekaj malega turizma, odvisno od kraja, kaj ima za pokazati.
Tudi danes avtomobilskega in tovornega prometa ni bilo kaj dosti, z izjemo tisto nekaj malega na glavni cesti, kolesarjev pa precej. Ni kaj, krasni kraji, dobre ceste in prelestno vreme, celo pretoplo za prvo polovico aprila. Do opuščenega mlina, nekako na pol poti, gledano potep v celoti, sem zmogel hitro, vsaj zdelo se mi je tako. Navkljub temu, da sem nekaj malega počival v Cordovadu, pred obzidjem srednjeveškega mesteca. Pri mlinu sem prislonil bicikel na ograjo mostu in se sprehodil ob vodi, se tudi razgledal in malce spočil. Pogrešal sem klopco na obrežju, ob vodi, vsaj tam, kjer sem bil, morda je kje drugje ob vodi. Prijetno sveže je bilo nad rečico, hlad deroče vode je res prijal.
Nadaljeval sem proti Portogruaru, kjer sem v njegovem predmestju zavil nazaj proti Lignanu. Na križiščih sem vsake toliko pokukal kam vodijo ceste v to in ono smer in ideje za nove potepe so se porajale ena za drugo. Ker sem bil na poti light&fast, z minimalno opreme ino provianta torej, mi je počasi pričelo primanjkovati pijače, ploščici sem pozobal že precej prej. Zato sem se v zaselku Pozzi, tik pred San Giorgiem dal Tagliamento, ustavil v prijetnem lokalčku ob cesti in si tam privezal dušo. Klasika, kofe, Coca Cola in brioche, prihodnjič bom najverjetneje nekje ob takem času iskal pašto ali pizzo. Prijalo je posedeti v senci, saj je bilo res vroče, čutil sem, da me je po nogah in rokah sonce kar dobro ožgalo. Prihodnjič bo krema z menoj, jutranje mazanje še doma je očitno premalo, desetletja dolgo se tega zavedam vsako pomlad v gorah, peš in na turni smuki, sedaj se bom še na biciklu. Le kdaj bo zaleglo, če sploh kdaj.
Spočit in okrepčan sem nazaj do izhodišča zmogel zlahka, no, tudi prej ni bilo kaj prida težko. Tokrat sem se v Lignano pripeljal pri drugem krožišču, preden sem po Viale Europa prišel do avta, sem se zapeljal še po stranskih ulicah, radi prihodnjih obiskov seveda.
Pri avtu pa šok. Bicikel na streho, sam v druge cunje in obutev, pogledam na termometer in ta kaže 31 stopinj. Plus enaintrideset stopinj in to trinajstega aprila. Zapeljal sem se do plaže, do tam sem moral mimo dveh lekarn, ki imata zunaj zaslon, ki kaže čas, datum in temperaturo. Ni kaj, trideset in enaintrideset izmerjeno tudi tam, noro.
Bližje sem bil obali in s tem plaži, več je bilo prometa. Na enem od križišč sem vprašal policistko in policista, ki sta bila ob cesti, kod se najde kak brezplačen parking in izvedel, da je do konca aprila povsod zastonj in da bom ob obali težko našel prostor. Naj raje parkiram na eni od vzporednih ulic, kar sem dejansko storil, tam s prostorom ni bilo težav, pa še avto sem imel v senci. Pet minut sprehoda do plaže je prijalo, tam pa vse črno, toliko jih je bilo željnih sonca, nekaj njih tudi hladnega morja. Do gneče mi ni, zato nisem šel namočit stopal, tudi tam ne, kjer je bilo vse prazno, na plačljivem delu plaže, kjer dobiš poleg svoje parcele tudi ležalnik in senčnik. Raje sem stopil v bližnji lokal, komaj sem našel prosto mizico, v senci kakopak, in si vzel čas za pizzo in pijačo.
Čeravno sem vedel, da je Nejc v Ljubljani, v petek sva se dobila na kosilu, in da sta njegova nona in nono na kolesu nekje v Posočju, sem se vseeno ustavil v Solkanu. Že dolgo nisem bil pri Maji, čeravno je vedno z menoj. Lonček netreska sem ji nesel, namesto svečke, le ta bo zlahka zdržal do naslednje zime, ko spet prinesem brin.
Deset let bo, kar je ni, spomini pa tako živi, kot da je odšla nedavno. Najini spomini so samo še moji, njeni so odšli z njo, moji nekoč odidejo z menoj ...
Bojan lepo, tudi spomini so nekaj kar nas drži pokonci..
OdgovoriIzbriši