Mali traven, sobota 6.4.2024
Človek bi pomislil, da bi morali številki dneva in meseca zamenjati, četrti junij in ne šesti april, tako toplo je bilo. Vroče, pravzaprav, saj se je april šele dobro začel.
Precej vrhov nad Klužami sem že obiskal, po raznih poteh, pred časom sem v prijetni družbi nekaj že obiskanim dodal še nekaj manj znanih ino obiskanih, ker so bili pač ob poti. Oziroma tik nad. O cilju današnjega potepa sem nekaj malega prebral davno tega, a je bilo kot kaže dovolj, da se mi je hrib vtisnil v spomin in sem se vsake toliko spomnil nanj. Potepe tod okoli običajno začnem v Klužah, tokrat pa sem izhodišče imel v bližnjem zaselku Villanova, žal zanj ne najdem slovenskega imena. Tako sem imel nekaj manj hoje po kolesarski stezi na začetku ino koncu potepa.
Čudovito jutro je obetalo imeniten dan, ni manjkalo dosti, da bi iz čiste radosti glasno zavriskal, ko sem stopil iz avta. Čeravno je bilo toplo, sem s potepom začel v jopici, menil sem, da zna biti višje v gozdu hladneje. Ni bilo. V nahrbtnik sem vtaknil zemljevid, ta je vedno z menoj, ko se odpravim nekam, kjer še nisem bil, drugače pa mi zadostuje tisti, nameščen v telefonu. Za pokukat kdaj sem in kdaj drugam, je čisto dovolj. Tokrat sem imel celo naloženo sled (GPX), doma nisem niti pomislil, da mi bo na vrhu prišla precej prav.
Namesto po ozki in strmi cestici, vrh katere je tudi manjše parkirišče, sem raje stopil proti slapu Belepeit. Med hišami sem pod kolesarsko stezo prišel pod slap, res je mogočen, nato pa po kolesarski stezi nadaljeval v smeri Trbiža, skozenj bližnji tunel. Spomin na minulo turo, ko sem s flashem zvečer ugasnil razsvetljavo v njem, ker je flash zmotil senzorje in so mislili, da se je zdanilo, je bil še kako živ. Tokrat v tunelu nisem fotografiral, tudi svetilke nisem potreboval, bilo je dovolj svetlo. Na koncu tunela, tik za samim robom oboka, sem zavil levo na potko in po njej prišel na cesto, katero sem omenil zgoraj. Na parkirišču sem zavil pred hišo in preko dvorišča nadaljeval v redek gozd, velika rdeča znamenja so bila vidna od daleč. Znamenja v obliki rdečih lis, črt, ne bolli rossi, kot so običajno na brezpotjih, še manj markacija CAI. Običajno sem šel spodaj po kolesarski do odcepa CAI pešpoti, tokrat pa sem se namenil na neoznačeno pot, ki nekako vzporedno z markirano vodi v isto smer do taistih stavolov. Čemu vedno po enih ino istih poteh, če je blizu še kaj manj uhojenega, recimo.
Zamišljen, tudi malce raztresen, sem sledil tem rdečim znamenjem desno gor, v precej strm breg, in kmalu prišel do velikega električnega droga. Pravzaprav dveh, eden blizu drugega. Na enem je bilo rdeče znamenje podobno puščici, ki je kazala dol, torej tja, od koder sem prišel. Pokukam levo, v smeri kamor bi moral, tam nič. Nobenega znamenja, še manj stezice. Desno zagledam stezico in na drevesih obledela modra znamenja, takoj vem, da to ni to, pokukam še na telefon in vidim, da sem sem gor prišel brez potrebe. Malo nazaj, par minut recimo, pridem do razpotja, kjer sem napak zavil, in vidim, da se naprej v pravo smer nadaljuje krasna stezica, široka za MTB. Še danes ne vem, čemu sem zavil gor ven, v napačno smer. Kakorkoli, v nadaljevanju s stezico nisem imel težav, čeravno je bila sem ter tja slabše razvidna, ponekod tudi zaraščena, in da je kaj kmalu potem, ko sem jo spet udel, zmanjkalo rdečih znamenj. Šel sem v pravo smer, ves čas po malem navzgor, vedoč, da se bom prej ali slej priključil markirani poti. Kar se je v doglednem času tudi zgodilo, po njej sem kmalu prišel do razpotja, kjer sem nadaljeval levo po CAI 425 v smeri Stavola Polizza.
Do sem in naprej na Plananizzo mi je pot domača, večkrat sem hodil tod, tudi že letos. Doma sem na predvečer pred turo še zadnjič pokukal na zemljevid, da "osvežim spomin", zapomnil sem si tri mesta, kjer naj bom pozoren, da na pravem mestu zavijem v pravo smer. Prvo ključno mesto je malce naprej od stavola, na krajši uravnavi se dokaj neopazno v levo odcepi stezica, označena s CAI 425a. Moram reči, da čeravno sem šel že večkrat tod mimo, tega razpotja in stezice nisem nikoli opazil, vsaj spomnim se ne. Verjetno zato, ker sem tod vedno hodil sestopajoč in se nisem kaj dosti oziral na okolico, na samem razpotju pa tudi ni nobenega smerokaza ali napisa na skali/drevesu, da bi bilo lažje razvidno. Kakorkoli že, danes sem vedel, da moram za stavolom kmalu levo in stezico sem zlahka udel. Resda skromnejše uhojena, a z markacijami na drevesu, da zagotovo veš, da si na pravi poti. Ni trajalo dolgo, da sem skozi še precej gole krošnje dreves zagledal vršno pobočje hriba, na katerega sem bil namenjen, precej strmo in neprehodno je bilo videti vse skupaj. Vrh vsega se je vmes slutilo grapo, sotesko, vsaj videti je bilo tako. In res me je pot privedla nad globel, v kateri je tekel potok, kmalu sem hodil po krasni polici pod skalnatimi previsi in po njej prišel do potoka in slapičev nad njim. Na polici mi je bilo edinokrat ta dan res hladno, skoraj me je zazeblo, senca in bližina mrzle vode, ni kaj. Tod me je presenetilo tudi zidano vodno zajetje, zna biti da za spodnji stavolo Polizza, kjer je en objekt za silo obnovljen, zgornji, ki ni daleč naprej, je samo še ruševina. Previdno sem prečil kar deroč potok in nadaljeval po krasni mulatjeri gor ven, po pobočju, ki je bilo od spodaj videti malodane neprehodno.
Ruševine gornjega stavola niso bile daleč, tam me je čakalo drugo mesto, kjer sem moral popaziti, da sem zavil v pravo smer. Tik za ruševinami sem zapustil pot CAI 425a in zavil ostro desno, na mestoma slabše vidno stezico.
Le ta je hitro postala zelo strma, skoraj kolenogriz, kar mi je bilo po svoje kar prav, saj se tako hitreje nabere višina. Presenečen sem bil, da mi je šla pot odlično izpod nog, saj peš že lep čas nisem bil nikjer. Na biciklu pač. Med hojo sem oprezal za odcepom, stezico, kjer bom moral še enkrat desno, da bom prišel na vrh. Če bi nadaljeval po tej, na kateri sem bil, bi prišel do Stavola Belepeit, le to pa imam v načrtu nekoč prihodnjič, v sklopu drugega potepa. Hodim in hodim in zagledam stezičko, zavijem nanjo, pogled na višinomer mi razkrije, da je vrh samo še dobrih sto metrov višje. Tudi ta stezica je na začetku precej strma, potem pa se unese in nekaj časa se hodi skoraj po ravnem. Tod nekje, na položnem prečenju pod vrhom, sem falil pot proti vrhu. Lep čas sem hodil skoraj po ravnem, pričakujoč odcep proti vrhu, pa nikjer nič. In ko se je stezica skoraj že pričela spuščati, sem vzel telefon iz žepa in pogledal na zemljevid, kjer sem imel vnešeno sled. "Ti šment," sem pogodrnjal in šel nazaj, kar nekaj časa tako. Ko sem mi je teren proti vrhu zazdel manj strm in s tem lažje hoden, tudi manj poraščeno je bilo nad menoj, sem še enkrat pokukal na zemljevid, videl, da je vrh skoraj nad menoj in tako kar na gliho nadaljeval gor ven. Ni se mi ljubilo tolikanj nazaj, da bi udel stezico, če bom še kdaj tod, bom takrat bolj pazljiv. Kar hitro sem zmogel na vršno pobočje, šel tam malce desno in že sem na robu gozda zagledal lesen križ. Vrh Piccolo Belepeita. Juhu, eden zadnjih tod okoli, na katerem še nisem bil. Sedel sem k počitku, ugotavljajoč, da mi je podobno vroče kot mi je običajno nekaj mesec kasneje. Uboga narava, kaj smo naredili z njo, letnih časov skorajda ni več. Predlani suša in požari na Krasu, lani povodenj, letos vročinski val v začetku aprila, še dobro, da se ne ve, kaj nas letos še čaka ...
Zgoraj sem užival, kot že dolgo ne. Zna biti da vsled tega, ker sem bil zadnje cajte na biciklu in se mi je po gorah že pošteno kolcalo. Razgledi na kaninsko pogorje, Muzce, Javor in Lopič, če sem stopil vstran tudi na Montusel in Cozzarel, dočim sem Amariano in Pisimoni nekaj časa opazoval nižje med vzponom. Seveda tudi Plananizza in vrhovi pod njo, med drugim Monte Belepeit, obiskani nedolgo tega. Trave vrh Piccola so bile tako suhe in mehke, da bi zlahka zalegel, a mi je daljše posedanje, razgledovanje in premišljevanje, tudi spominjanje, zadostovalo. Dobro denejo takšne sorte odklopi, ko je okoli tebe tako lepo in misli samo na lepe stvari pomislijo. Med počitkom sem poklepetal z Nejcem in prijateljico, v "tipkani" obliki, z dodatkom nekaj fotografj, lepo je lepe stvari deliti s tistimi, ki so ti blizu in so tega veseli.
Sestop sem opravil po drugi strani, to je, z vrha sem nadaljeval na drugo stran hriba navzdol, sledeč sila slabo razvidni stezici v visokih travah. Vmes sem moral celo nekaj malega navzgor, na vzpetinico, ki mi je bila ne vem čemu čisto odveč. Jo želim obiti po desni, zaraščeno, poskusim levo, strm gozd, ne tu, ne tam, nič stezici podobnega. Pokukam na zemljevid in vidim, da sled pelje čez nebodigatreba vrh, zato grem tistih nekaj metrov gor, da sem potem lahko šel spet dol. Stezica se je v visokih travah povsem izgubila, držal sem se sledi na zemljevidu, bolj ali manj, in po doglednem času naletel na markacijo na drevesu. "To je to", sem predvidevam da glasno zavzdihnil, in nadaljeval s s sestopom. Pot me je kmalu pripeljala do potoka, osvežitev je dobro dela tako pregretemu čelu, kot suhemu grlu, nekaj mrzle vode je seveda odšlo tudi z menoj. Onstran potoka sem prišel v blagodejno senco, z mislimi kdo bi vedel kje, me preseneti nekakšno renčanje. Kar zdrznil sem se, pogledal v smeri, od koder je prihajal ta glas in zagledal moža z manjšim psom. Sedela sta ob poti, mož je malical, kuža pa na pogled sicer prijazen, a godrnjajoče se oglašujoč. Pozdravim moža, mu odgovorim s katerega vrha sestopam, poznavajoče prikima, še mandi in že sem bil sam. Pogosto sem na takih poteh, da včasih ves ljubi dan ne srečam nikogar, takrat se tako odklopim, da se morebitnih srečujočih skoraj ustrašim, saj povsem odmislim, da bi znal kje blizu biti še kdo. Samota, ki te ljubim samotno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar