Veliki traven, sobota 25.5.2024
Pred davnimi časi smo petindvajsetega maja praznovali Dan mladosti. Spomin seže v čas, ko je bila slika na televiziji še črno bela.
Idejo za današnji potep sem dobil natanko pred tednom dni, ko sva z Nejcem v Trstu preživela krasen dan. Lani spomladi sva si ogledala razstavo "Banksy", se sprehodila po mestu in si privoščila pizzo, tudi kofe, za sladoled ne dam roke v ogenj. Bilo je fajn, zato sva se pred tednom dni spet odpravila tja in si ogledala razstavo "Van Gogh", po njej pa nekaj časa spremljala karneval, kakršnega smo vajeni v času pusta. Namesto pizze sva si tokrat privoščila morske dobrote, pred tem pa slasten sladoled, da sva lažje počakala na večer. Je teknilo, da je bilo veselje. Pozno zvečer, že ponoči pravzaprav, sva se vrnila v Solkan in ker Nejčeva nona in nono še nista spala, smo še tam prijetno poklepetali. Nekaj pred polnočjo sem prišel domov, bogatejši za čudovit spomin in poln novih načrtov, med katerimi se je našel tudi današnji.
 |
| foto: N.F. |
 |
| foto: N.F. |
 |
| foto: N.F. |
 |
| foto: N.F. |
 |
| foto: N.F. |
 |
| foto: N.F. |
Parkirišče je zjutraj samevalo, Marina Julija je bila bolj kot ne prazna, samo nekaj sprehajalcev psov je bilo ob morju. Ko sem se vrnil, je bilo seveda precej drugače. Hitro sem se pripravil na potep in se odpeljal v smeri prihoda. V izogib glavni prometnici in precej gostemu prometu sem ubral pot po vzporednih ulicah, na koncu mesteca pripeljal na obalno cesto in po njej nadaljeval proti Trstu.
Ker sem se danes odločil za nekaj krajši itinerar, sem na pedala pritisnil odločnejše kot doslej, saj me ni skrbelo, da bi me dolžina preveč upehala. Naselja, vsa po vrsti mnogokrat obiskana in precej domača, so se vrstila eno za drugim, takisto se je dogajalo s spomini, vezanimi na posamezen kraj. Izviri Timave, Ribiško naselje, Devin, razgledišče ob cesti in kratek postanek, Sesljan, Sveti Maver, grad Miramare in že sem bil v Trstu. Zapeljal sem se do pomola Molo del Bersaglieri, kjer je bila privezana ogromna križarka, naredil posnetek, morda dva, in se vrnil nazaj do kanala Canal Grande. Kratek postanek, tudi tod nekaj posnetkov, potem pa nazaj proti Tržiču. Sklenil sem, že zjutraj, da se v Trstu ne bom ustavljal, saj sem imel po kolesarjenju še nekaj lepega ino prijetnega za bregom. "Saj še pridem," sem si mislil, "takrat bo tudi razvajanje s kofetkom, gelatom in še čim."
Za nazaj grede sem menil, da me bo klanec, čeravno zložen, a dolg, vsaj malce upehal, pa ni bilo nič od tega. Presenetljivo zlahka sem pedaliral v zložno strmino, tudi hitrost je bila spodobna. V Tržiču sem šel kar po glavni in s tem najkrajši cesti do Marine Julije, kjer je bilo parkiršče za razliko od jutra precej polno.
Bicikel na streho, iz kolesarskih hlač in čevljev v kopalke in Crocse, še brisača in že sem bil na bližnji plaži. Tam kar gneča, a ker je plaže v širino precej, mi ni bilo težko najti svoje oaze. Malce me je skrbelo morje, temperatura pravzaprav, saj je bilo v njem samo nekaj otrok, odraslega nobenega. Na kratko sem poležal, potem pa stopil do vode, da pogledam morju v zobe. Hladno, sveže, že res, a niti približno ne premrzlo za užitkov polno plavanje. Kot običajno sem moral kar daleč ven, plitvo morje pač, preden sem lahko zaplaval, a se je bilo vredno pomujati. Kar lep čas sem čofotal in užival, preden sem šel nazaj poležavat pod sonce. Sledili sta dve reprizi, potem pa je bilo nebo nad celino že tolikanj temno, tudi pihati je pričelo, da sem sklenil, da bode za ta dan dovolj.
Prva ploha že pred Razdrtim, od Postojne do izvoza za Logatec hudi nalivi, nebo črno kot noč brez lune, samo čakal sem, da kaj ledenega zaropota po avtu. K sreči ni, uneslo se je do Vrhnike in do doma sta se tako avto kot bicikel lepo posušila, oba zgledno oprana.
Fajn je bilo, podobnih izletov se bom zagotovo še udeležil. S princesko sva poleti goram včasih dodala morje ali jezero, odvisno kje sva se potepala, sedaj bom jaz morje dodal biciklu, kar se gora tiče pa naj ostane jezero, če bo le kakšno kje blizu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar