Buchkopf sva s princesko že obiskala, navkljub precej krajšemu potepu kot običajno, sva se imela zelo lepo. Sestopila sva proti Ukvam, malce pod sedelcem se ena stezica usmeri proti Stabetu, takrat se je porodila ideja, da prihodnjič naredim daljši krog in vanj vključim še njega. Na Stabetu sva že bila, od tam bi sestopila v Ukve, si v zadrugi privoščila sladoled, nato pa po stari cesti ino peš poti stopila nazaj v Naborjet. Dobri dve leti je tega, čas beži, ne hiti, kaj šele teče.
Na hrib(ček) nad Naborjetom sem se spet spomnil med prebiranjem spletnega časopisa Dom (klikni za ogled), rad pokukam vanj, kaj novega dogaja v Furlaniji. Poleg Doma vsake toliko prelistam tudi Novi Matajur (klikni za ogled), tako izvem, kaj se splača obiskati, ogledati, kaj je novega, skratka dobim ideje za tisto pred ali po potepu, naj si bode peš ali kolesarske narave.
Po več ali manj kolesarsko obarvanem dogajanju v tem letu, o prostem času ino željah sem že (pre)večkrat, je prišel čas, da vzamem pot pod noge in ne pod kolesa. Prva tretjina počitnic bode gorniškega značaja in prav je, da tudi glede peš kondicije poskrbim, kot gre. Med dvema krasnima turama sem se odločal, eno bi v drugo, drugo v prvo, potem pa je kot običajno vreme postavilo stvari na svoje mesto. Tisto, ki bi jo v prvo, sem zaradi zahtevnosti odmislil že v četrtek zvečer, tisto, ki bi ponavljal, pa večer kasneje. Dokaj nestabilno vreme, plohe možne že sredi dne, tudi brez neviht naj ne bi šlo. In se mi je utrnil Buchkopf, seveda brez Stabeta, po eni in isti poti gori in dol, iz Naborjeta, pot naokoli mimo trdnjave Fort Hensel tako ali tako že poznam. Mimogrede sem se zmenil sam s seboj, potem pa v soboto zjutraj skoraj vrgel koruzo v turo. Oziroma obratno. Nekaj po peti pristavim za kofe, potem pa sedem pred zaslon in pogledam vremenske podatke. Glej ga zlomka, v Ratečah in Trbižu dežuje, na Višarjih prav tako. Pokukam še na spletne kamere, kaj pravijo oziroma kažejo, in rahel nasmešek se mi razleze prek lica. Tu pa tam nekaj modrine na nebu, videti je, da so padavine prehodnega značaja, napovedi še vedno obetajo suho dopoldne. Brž sem smuknil v hribovska oblačila, nahrbtnik je bil že ready to go, in se odpeljal goram naproti.
Od Jesenic naprej je bila cesta še mokra, dočim so se gore že pokazale izza belih kopastih oblačkov. Slutiti je bilo sončno dopoldne, komaj sem čakal, da vzamem pot pod noge izpred cerkve v Naborjetu. Tam nikjer nikogar, med fotografiranjem se pripelje karabinjer, namenjen v občinsko zgradbo, se pozdraviva in že sem na poti gor ven. Spomin na potep izpred dobrih štirih let je še kako živ, navkljub obilici potepanj takšne in drugačne sorte potem. Kalvarija me mimo kapelic privede do cerkve, tam stopim prek ceste po zanimivi stopnički v gozd. Strmina je že na začetku precejšnja in z izjemo krajšega dela na neizrazitem grebenu ne popusti vse do vrha. Skozi mokre krošnje dreves prosevajo sončni žarki, kapljice dežja na živo zelenih tratah in praproti se leskečejo, kot bi bile biseri. Kaj hitro sem dovolj visoko, da uzrem Naborjetske gore onstran doline, tudi proti našim goram seže pogled, videti je, da se bele meglice že sukajo okoli vršacev, tudi ovčicam podobni oblački na nebu niso redkost. Prav vesel sem, da sem se navkljub jutranjim padavinam odpravil zdoma, takisto, da sem šel zgodaj na pot in mi ne bo potrebno skrbeti vsled morebitnih ploh ali neviht.
Kar verjeti nisem mogel, da je ura šele pol dveh, ko sem se lotil obeda. Krasen potep, resda kratek, a ne prav blizu doma, nakupovanje, tudi wellness oziroma prha in kuhanje, popoldan pa se je šele dodobra pričel. Kul!
Ni komentarjev:
Objavite komentar