Meridiana di Sappada, v katero spadajo Cima Dieci, Piccolo Siera (Cima Undici) in Monte Siera (Cima Dodici), ter Monte Tuglia. Gore, ki jih vedno znova občudujem med mojimi obiski Sappade, namenjen na enega izmed okoliških vršacev. Triptih, kot nekateri pravijo Meridiani, sem že zmogel, Piccolo celo dvakrat, saj prvič nisem stopil na glavni vrh. Monte Tuglia vse do danes ni prišla na vrsto, celo danes se je zgodila slučajno. Bo že nekaj na tem, da nekdo obrača in drugi obrne.
Na Monte Tuglio oziroma Cervino della Carnia, kot ji tudi pravijo zaradi svoje oblike, ker močno spominja na znameniti Matterhorn, danes vodi lažja zavarovana pot. V tistih časih, ko mi je prvič padla v oko, je bila še bolj kot ne brezpoten vrh, brez velikega lesenega klina s plezalno vrvjo vrh gore. Strmali so še vedno takšne, kot so bile nekdaj, ponekod imaš občutek, da se je travnik postavil pokonci, so pa danes tam napeljane jeklenice, takisto je zavarovan oster greben med predvrhom in glavnim vrhom. Velik lesen klin, v katerem visi plezalna vrv, so vrh gore postavili poleti leta 2019 v spomin na člana gorske reševalne službe in jamarja Carla Ceconija, ki je umrl v snežnem plazu na Monte Cogliansu februarja taistega leta. Pot od Malge Tuglia do vrha, sedaj zavarovana z dobrimi dvesto metri jeklenic, se imenuje po njem: Sentiero attrezzato Carlo Ceconi, težavnost je ocenjena z EEA oziroma Escursionisti Esperti, con Attrezzature.
 |
| pogled na Monte Tuglio izpred cerkve v Givigliani |
 |
| Monte Tuglia, pri spodnji postaji sedežnice |
V uvodu sem omenil, da sem se danes s Tuglio spoznal slučajno. Res je, nanjo sem se nameraval odpraviti jeseni, po tistem, ko zapro malgo na planini in je tod precej bolj samotno. Danes sem imel do Tolmeča krasno vreme, jutro, kakršnega si lahko samo želiš. Nekje od Villa Santine naprej je bilo vse več koprenaste oblačnosti, v Ovaru sem prvič pomislil, kaj bi prišlo v poštev kot alternativa. Bližje Sappadi sem bil, več je bilo na videz ne prav nedolžne oblačnosti. Zavedajoč se, da forma še ni na višku, torej res hitro še ne gre, in upoštevajoč dolžino in težavnost ture, pred leti sem jo že opravil, sem razmišljal o čem krajšem. In če se mi včasih kakšna dobra ideja dobesedno utrne, mi je danes še bolj dobesedno padla v oko. Nekaj naprej od Forni Avoltrija zagledam karnijski Cervino, koj sem vedel, kaj mi je storiti. Na parkirišču spodnje postaje sedežnice do koče Siera sem se ustavil, se še enkrat razgledal, potem pa zapeljal v sam center Cima Sappade in tam vzel pot pod noge. Že res, da bi bilo primernejše izhodišče spodaj pri sedežnici, a kaj, ko sem po turi nameraval še malce posedeti v enem od gostišč, tekom dne pa je poleti v centru težko najti prosto parkirno mesto. Sedaj, ko obnavljajo cesto proti izviru Piave in je prometni režim drugačen, toliko bolj.
Najbližje bi bilo kar po cesti do sedežnice in tam udeti pešpot proti malgi, v minulih letih sem tako storil že nekajkrat. Ker pa sem začel višje v vasi, sem šel naokoli in pogledal še za eno potjo, na katero se morebiti odpravim nekega lepega dne. Kake četrt ure mi je vzel ovinek, ravno prav, da sem pretegnil noge in potep pričel s prožnim korakom. Razpoloženje je bilo na nivoju, z nekaj več posluha bi si zapel Kekčevo pesem . . .
Med čakanjem, da tudi sam nadaljujem proti glavnemu vrhu, je gor prišel mlajši par s psom, mladenič je kmalu za menoj nadaljeval z vzponom, dočim je mladenka s psom počakala na predvrhu. Pri velikem lesen klinu vrh Monte Tuglie smo se pozdravili, potem pa ni trajalo dolgo, da sem ostal sam.
Na vrhu ni kaj dosti prostora, kak meter ali dva v to in ono smer okoli klina z vpisno skrinjico, a dovolj, da sem našel prijetno sedišče oziroma razgledišče in se lotil prijetnega dolce far niente. Vključujoč slasten sendvič, že malce pretopel izotonični napitek in prelestne razglede.
Užitek je bilo gledati okoliške gore in se spominjati vzponov nanje. Tako zahtevnejših, ki sem jih opravil sam, kot tistih, nekaj prav gajstnih, ki sva jih opravila s princesko. Res sem že veliko prehodil v teh koncih, za marsikaj upam, da še bom.
Navzdol je šlo skoraj samo od sebe, na trenutke občutek, kot da boš stopil v prepad. No, malček pretiravam, že res, a ne kaj dosti. Razgled v smeri, kamor sem sprva nameraval, mi je razodel, da sem storil kar prav, ker sem se vsled jutranje oblačnosti premislil. Res je bilo videti, da bi se znalo kaj skuhati. Če je na vrhu pihljalo in vročine ni bilo čutiti, je že pred planino pošteno grelo. Bil je čas za južino, podobno kot pred tednom dni pri koči Grauzaria je bilo tudi pred malgo na planini precej polno, ni se mi ljubilo drenjati, da bi prišel do pijače. Nadaljeval sem s sestopom in kmalu stopil v gozd, v prijetno senco, nadaljnji sestop je bil vse do konca precej prijetnejši. Vrh vsega sem se še pošteno osvežil v potočku ob poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar