Rožnik, sobota 22.6.2024
Končno nekaj prijaznejše vreme v gorah, a še zdaleč ne takšno, da bi se odpravil tja, kamor se odpravljam že tretji konec tedna zapored. Nič ne de, sem si mislil, in iz rokava potegnil drugega aduta, s katerim se tudi že lep čas čakava. Slabih sedem let tega sva se na Flopu s princesko imela krasno, že takrat sem se odločil, da ga nekega dne obiščem ponovno. Sicer sem potihoma ciljal na sneg in zimo, če drži, da gre v tretje rado, me morebiti to čaka takrat.
Nekaj malega padavin bi znalo biti že sredi dne, popoldan tudi kaj več, takrat bi znalo tudi zagrmeti in treskati. Na oko sem izračunal, kako dolgo naj bi se zamudil s potepom, v izračun dodal nekaj malega rezerve, ker sem zadnje čase več na biciklu, kot peš, in tako vzel pot pod noge četrt čez osmo. Če bo sredi dne res malce poškropilo, mi ne bo hudega, če se popoldan skuha kaj več, lahko vedrim v koči Grauzaria, sem zaključil pozno večerno načrtovanje, ko sem se dokončno sprijaznil z vremenskimi obeti.
Vremenska situacija na začetku potepa je bila obetavna, le nekam toplo se mi je zdelo in vsaj na začetku tudi zadušljivo, nobene jutranje svežine, ne spodaj pri cesti, ne višje v gozdu. Šele nekje sredi poti do zavetišča sem lahko globlje zadihal, čutiti je bilo rahlo sapico, tod nekje sem tudi prvič zaslišal glasno ščebetanje ptic.
Med vožnjo do izhodišča se mi je v misli prikradla pesem, ki smo jo doma poslušali v mojih osnovnošolskih časih, le to sem si požvižgaval visoko v hrib. Kdo ve, ali je ta preblisk, ta daljni spomin, kaj povezan s spomini, ki sem jih obujal med kolesarjenjem v Umagu minuli konec tedna. Stara mama iz Bele krajine je imela sorodnike razseljene po svetu, vsake toliko so z družinami prišli na obisk, zna biti, da smo do Vadnalsov prišli preko njih. Tudi njihovo LP ploščo smo imeli doma. "No beer today, no beer today, You can't buy pivo on Sunday!" Neverjetno, nikoli ne bom vedel, kako se mi je ta band in ta pesem prikradla v misli po tolikem času. Seveda sem ta komad (klik za poslušanje) in še nekaj Vadnalsovih zvečer poiskal na YouTube in jim z veseljem prisluhnil.
Pot do zavetišča Zouf di Fau mi je povsem ušla iz spomina, če ne bilo markacij in sem ter tja kak smerokaz, bi pomislil, da grem narobe. Trudil sem se ne hiteti, vedoč, da s peš kondicijo nisem tako na ti, kot sem s kolesarsko. Lep čas je bilo ozračje zadušljivo, kar nekaj časa je trajalo, preden sem lahko zadihal s polnimi pljuči. Čim sem skozenj krošnje dreves zagledal Grauzario z okoliškimi špicami sem vedel, da grem prav. No, pravzaprav sem to vedel že ves čas, le smer, v katero me je vodila pot, mi ni bila čisto po volji. Dlje je trajalo, kot sem menil da bo, preden sem iz gozda stopil na kolovoz, po katerem sem bil hitro pri zavetišču. Pogled na Flop je bil po eni strani prijeten, češ, ni več daleč, ne visoko, po drugi strani pa malce zaskrbljujoč, saj so se okoli vrhov že ovijali oblaki, nekaj njih kar temačnih. Par posnetkov, požirek ali dva iz vodnjaka, trenutki za spomin na minuli potep tukajle in že sem nadaljeval po kolovozu navkreber. Vreme me je res malce zaskrbelo, zato sem sklenil, da do koče Grauzaria ne počivam, če že, izključno v primeru, če me ujame ploha ali nevihta. Vedrim pravzaprav, ne počivam. In sem šel naprej in mi je šlo prav dobro izpod nog, nad pričakovanji pravzaprav. Na sedelcu, kjer je med drugimi tudi zarjavel znak z opozorilom pred gadi, sem vedel, da do vrha nimam več daleč. Pravzaprav do obeh.
Nadaljevanje po gozdnem slemenu je bilo malodane pravljično, skozi krošnje je prosevalo sonce, bilo je prijetno hladno, ptice so glasno ščebetale, tu pa tam sem uzrl okoliške vršace, bleščeče se od sonca obsijane, pomalem že skrivajoč se za bele oblake. Če bi bil mačkon, bi zagotovo zapredel od ugodja.
Potem pa spet na sonce, pošteno vroče mi je postalo, tudi teren je bil takšne sorte, da pride vročina še bolj do izraza. Skala in rušje. Vsake toliko sem se spomnil na znak spodaj na sedelcu in na vipero, a kaže, da je bilo tudi zanje prevroče. Tako kot pred leti je tudi tokrat na razpotju za zahodni vrh možic, stezica je lepo razvidna. Strmo gor, po in ob podrti grapici, krša precej, potem pa desno med rušje in skozenj poseke na vrh. Juhuhu, pa sem tu. Res sem bil vesel vrha, saj mi je šla pot nad pričakovanji dobro od nog. Kot običajno razgledovanje, spominjanje in par posnetkov za stara leta.
Potem pa naprej. No, pravzaprav nazaj, vse do markirane poti in po njej zares naprej. Do sedla, kjer se je pot pričela spuščati, tudi jaz sem se moral nekaj malega, da sem udel pot na vzhodni vrh. Tod je bilo še bolj vroče, lega pač, med rušjem je kar puhtelo. Daljše prečenje, potem pa strmo gor na vrh, do podobne kamnite piramide, kot je na zahodnem vrhu. Gore v skupini Zuc dal Bora so se skrivale v kopastih oblakih, tudi Grauzaria in Sernio nista bila na boljšem, občutek sem imel, da bi se res znalo kaj kmalu kaj skuhati. Ni mi bilo potrebno zapreti očk, da sem se spomnil, kako je princeska zaspala na tem vrhu pred leti in kako sem počakal, da si v miru spočije, preden sva nadaljevala s potepom.
Danes nisem nič čakal, še manj zaspal, jadrno sem jo ubral v dolino, proti koči Grauzaria. Navzdol gre običajno nekaj lažje in hitreje kot navzgor, tudi tokrat nič drugače, sedlo Foran de la Gjaline je bilo vse bližje in bližje. Nekaj prej sem se odločil za bližnjico in nadaljeval po MTB stezi oziroma progi proti koči. Na sedlu sem bil že večkrat in ker imam na Serniu še en opravek in ker si želim teh koncev tudi pozimi v snegu, zna biti, da se še srečava. Tod nekje sem uzrl prva dva, bolj na daleč, potem pa vse do koče samota kot že ves ljubi dan. Samota z velikim "S", osamljenosti nobene. Pri koči pa vse polno, že nekaj višje sem slišal živ žav. Običajno tako, gor hodijo na kosilo, tudi danes je bilo zunaj vse zasedeno. Poigral sem se s prijaznim psom, kdo je bil koga bolj vesel je težko reči, si dotočil vode, se osvežil in že me ni bilo več.
Nekaj pod kočo, tam, kjer se odcepi pot proti škrbini Forcella del Portonat, pa sem ga končno srečal. Ni dosti manjkalo, da bi stopil nanj. Gad oziroma vipera. Skok v višino ino dolžino je bil konkreten, zvijajoča se strupenjača, k sreči usmerjena v drugo smer, pa bliskovita. Malce močneje bi se odrinil, pa bi pristal sredi potoka. Kar na smeh mi je šlo, kako sem trznil, ko sem ga zagledal. Po svoje kar fajn, sem vsaj preveril refleks in reakcijski čas, tudi prožnost in gibčnost. Več kot solidno, glede na moja leta oziroma starost :-)
Pod kočo je spet kuhalo, oblačnost pa se je k sreči razkrojila in se takšnih ali drugačnih padavin ni bilo bati. Do parkirišča sem jih srečal kar nekaj, vsi na poti navzgor, dol grede pa sta me prehitela samo dva na MTB. Na precej polnem parkirišču sem malce posedel na klopci, ki je tam, in se odžejal, potem pa smileč se samemu sebi opravil še s tisto kar nekaj asfalta do doline oziroma avta.
Le ta je bil k sreči v senci, niti prezračiti mi ga ni bilo potrebno. Sveža majica, Crocsi, potem pa končno sendvič! Zjutraj sem ga žal pozabil v avtu, kar sem se sicer spomnil še preden sem za zadnjimi hišami zavil v gozd, a se mi ni ljubilo nazaj. Deset minut, verjetno ne dosti več, bi se zamudil sem ter tja. Še preden sem zmogel do zavetišča mi je bilo žal, potem do drugega vrha vse bolj, od tam nazaj dol pa vse manj in manj. No, pri avtu sem ga seveda z veseljem snedel, kaj bi ga vozil nazaj domov.
Do Trbiža se mi je kar smejalo, tako fletno sem se imel, naprej do doma pa še bolj, saj sem poskrbel za kup dobrot, da se bodem še doma malce razvajal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar