Vremenske napovedi za gorski svet niso obetale kaj prida vreme za moje potepuške načrte, zatorej sem se spet ozrl proti morju. Od Milj do Lignana sem obalo že dodobra spoznal, tudi zaledje, peš in na biciklu, zato sem se tokrat odpravil v drugo smer. Za izhodišče sem izbral Umag, potem pa prosto po Prešernu ob morju in nekaj manj skozenj vasice v zaledju, da se bode poleg dolžine tudi nekaj višine nabralo.
Kot običajno sem doma pokukal na zemljevid in si okvirno pot namestil v Garmin, saj so mi tisti konci samo še bled spomin. Približno petdeset let je tega, kar sem bil zadnjič v Umagu, vsaj trideset let, raje več, kar se ostalih krajev tekom mojega današnjega potepa tiče. Glede na to, da je EMŠO vsak dan isti, te tako oddaljeni spomini kar pretresejo, vsaj mene so, saj se preklemansko zaveš svojih let . . .
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi leta potuješ grenko in prehitro,
skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi letaaa.
Izhodišče sem imel pri teniškem centru, tam je tudi lokal, kjer bom pred odhodom domov nekaj pojedel, in tam blizu je plaža, saj ne gre, da bi dan minil brez vsaj malo poležavanja, sončenja ino plavanja.
Skozi kar nekaj krožišč sem moral, preden sem pripeljal iz Umaga. Spomini so bežali v čas izpred petdesetih let, tam nekje, živo se spomnim objekta, kamor sem zahajal v kolonijo, bazena na vrtu, ki je bil vedno brez vode, in plaže z modrimi tuši. Modro pobarvanimi, seveda. Tistih modrih tušev kot kaže ne bom pozabil nikoli, tako kot ne komarjev, ki mi niso pustili spati. Nekje do četrtega razreda osnovne šole, torej do konca nižje stopnje, kot smo takrat rekli, sem obiskoval kolonijo, kasneje se z Umagom nisva več srečala, morda kak mimobežen obisk davno tega, več ne.
Novigrad ni bil daleč, vsaj meni je pot do tja minila kot bi trenil. Uživaško sem križaril po kolesarski stezi, kjer nas je bilo kar nekaj, še več prometa je bilo seveda na glavni cesti. A kaj bi to, meni se je krasno dogajalo, kraji, o katerih letno poslušam njih, ki tod dopustujejo, preživijo konec tedna ali pridejo na enodnevni obisk, so se vrstili eden za drugim. Lovrečica, Karigador, Dajla, Mareda in že je bil tu Novigrad. Spomin na pokojno prijateljico, na leta druženj in krasnih doživetij, tudi na neizpolnjeno obljubo, da jo nekega dne obiščem na njenem vikendu, ki ga je imela tod. Kar nekaj takšnih obljub je prehitela smrt in namesto, da bi jih obiskal ali da bi se nekam odpravili skupaj, jim sedaj prižigam svečke v cerkvah pod karnijskimi vršaci ino drugod in jih hranim v trajnem spominu.
Za Novigradom sem kmalu pripeljal do Antenala, nasipa, po katerem gre cesta preko zaliva. Na začetku spust, na koncu kar soliden vzpon, le teh je bilo navkljub kolesarjenju ob morju precej, tudi konkretno strmih kar nekaj. Kmalu zatem, ko sem opravil s strmino, sem spet zavil navzdol, do zaliva Tarska Vala. Tod prvi počitek ob morju, energijska ploščica in izotonični napitek, tudi mazanje s sončno kremo, saj je sonček že konkretno opravljal svoje delo. Ob obali je bilo tako mirno in tiho, da bi kar zalegel, tudi zaplaval, a sem se vseeno pomujal naprej, saj sem vedel, da me to in še kaj čaka na koncu potepa. Nesramno strm klanec nazaj do glavne ceste me je kar upehal, ravnina, ki je sledila nekaj časa, je bila dokaj dobrodošla. Navkljub kar gostemu prometu je bilo nadaljevanje do Poreča prijetno, sam v svojem svetu se nisem kaj dosti zmenil za kako hupanje ali bolj tesno prehitevanje. Že doma sem sklenil, da bode današnje potepanje namenjeno mimobežnemu spoznavanju krajev, skozi katere me bo vodila pot. Jeseni in naprej pa se bom zapeljal tudi v kraj sam in ga bolje spoznal, tam kaj popil in morda pojedel. In tam imel tudi izhodišče za potep, da bode po njem vse pri roki, kot je danes v Umagu.
Kot ostale kraje doslej sem tudi Poreč mimobežno, recimo po periferiji, tod nekje sem pričel premišljevati, kdaj bo čas, da zaključim v to smer in se usmerim nazaj. Vrsar je bil blizu, zato sem sklenil, da potegnem do tja, tam pokukam na Garmin in se odločim kako naprej oziroma kdaj in kje nazaj. Skozi Funtano sem bil kmalu tam, po glavni cesti sem nadaljeval do table, ki označuje konec Vrsarja in še mičkeno naprej, ter se tam nekje na primernem mestu ustavil. Spet sem nekaj malega prigriznil, malce pretegnil noge in seveda pokukal na Garmin. Slabih petdeset kilometrov sem že prevozil, čas bo da obrnem, sem zaključil po ogledu zemljevida.
Po taisti cesti sem se vrnil do Funtane in še malce naprej, potem pa zavil desno proti Mugebi. Sklenil sem, da malce razščem še zaledje, navkljub temu, da sem vedel, da me bo čakalo kar nekaj mestoma precej strmih klancev. Skozi Fuškulin in Dračevac sem prisopihal v Radmane in kmalu za njimi spet pripeljal na bolj glavno cesto. Spust do Poreča je bil čudovit, tudi precej hiter, kaj bi dal, da bi tak klanec navzdol trajal vse do Umaga. Od Poreča do avta sem se vračal po taisti cesti kot zjutraj, vročina in dolžina potepa sta me kar utrudili, svoje so dodali tudi klanci, ki jih je na tej cesti presenetljivo precej.
Bicikel na prtljažnik, sam v kopalke in že sem bil na poti na bližnjo plažo. Tam sem hitreje našel svoj kotiček kot zadnjič v Marini Julii, tudi plavanje je bilo tod prijetnejše, saj je bilo morje toplejše in globlje kot tam. Verjetno bi poležaval in plaval dlje časa, če me ne bi lakota pregnala v lokal, ki je bil poleg avta.
Po dolgem času sem se odločil za dobrote z žara, teknilo je, da je bilo veselje.
Zadovoljno zobajoč dobrote sem se spominjal iztekajočega se potepa, ki je bil res prima, in seveda že premišljeval o naslednjih tod okoli, ki pa se bodo zgodili šele jeseni, ko vročina popusti in se gneča porazgubi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar