Mali srpan, sobota 6.7.2024
Ni kaj, so kraji, ki ti zlezejo pod kožo. Humin oziroma Gemona del Friuli, kot se kraj imenuje po njihovo, je zagotovo eden teh. Vedno znova ga obiskujem, sprva v sklopu gorniških potepov, potem tudi s kolesom, včasih turistično, brez gorniških ali kolesarskih namenov. Danes sem se semkaj spet pripeljal s kolesom na prtljažniku, namenjen na lep potep, katerega sem si obetal že spomladi, pa mi to predvsem radi slabega vremena ni zneslo.
Na poti do Humina sem nejeverno opazoval okoliške gore, vršaci naših in zahodnih Julijcev so se skrivali v temnih oblakih, nič bolje ni bilo kasneje s karnijskimi. Sredogorje še nekako, višje tema. Prav vesel sem bil, da sem se namenil kolesarit, gorniškega potepa, o katerem sem tudi razmišljal, se v takem ne bi lotil. Če sem imel med zadnjimi kolesarski potepi okoli Humina izhodišče spodaj, blizu železniške postaje, sem tokrat po daljšem času spet parkiral zgoraj, precej blizu stolnice. Ležerno sem se pripravil na potep, dvakrat preveril, ali imam vse potrebno s seboj, in se počasi odpeljal proti Goriškim brdom.
Okoli Humina sem v zadnjih letih opravil že precej krasnih kolesarskih potepov, še več jih imam za bregom. Še največ sem se vozil v kraje pod gorami, nekaj malega pa tudi drugam, recimo v Maniago in Spilimbergo v eno smer, ali v San Daniele in Videm v drugo. Danes sem se namenil v Goriška brda, enkrat prihodnjič pa se odpravim še proti obali, do morja. Počasi se daleč pride, toliko bolj, če ta počasi traja kar nekaj časa.
Cesta iz Humina skozi Artegno do Čente (Tarcento) mi je ostala v spominu iz časov, ko sva se v teh koncih potepala s princesko. Monte Stella nad Čento je bila ena najinih prvih tur v teh koncih. Za rogljiček in kofe je bilo v Čenti še prezgodaj, zato sem nadaljeval do vasice Qualso, kjer sem si v "kafeteriji" Bar Da Puppi privezal dušo. Še topel rogljiček je teknil, macchiato pa je bil tako kremast, da sem kar cmokljal od ugodja. Dodatna doza kalorij se je čutila, poln energije sem nadaljeval s potepom. Mimo Vidma (Udine) sem prikolesaril v Krmin (Cormons), kjer sem pričel z vzponom v Goriška brda (Collio). Že do Krmina mi je bilo poganjanje pedal v užitek, naprej skozi Medano in Dobrovo do Nebla še bolj, saj so mi klanci res v veselje. Komaj čakam na zgodnjo jesen in krajše počitnice, ko spet ušpičim kaj podobnega Zoncolanu ali Monte Grappi, kjer se mi je krasno dogajalo.
V Dobrovi sem si obetal drugo privezovanje duše, a so bile vse mize na terasi lokala pri krožišču zasedene, zato sem nadaljeval do Nebla in si počitek privoščil tam. Četudi tod precej polno, sem našel prosto mizico v senci, pa še velik sod je bil ob njej, na katerega sem prislonil bicikel. Ne gre, da ga ne bi imel na očeh. Topla hrana mi ni dišala, kar vroče je bilo, pa tudi lačen nisem bil kaj prida, zato sem naročil panin in Coca Colo. Pravzaprav dve, prvo sem spil na dušek. Med počitkom sem poklepetal z dvema starejšima Italijanoma, ki sta se čudila mojemu biciklu. Kot prvo sem jima nekako (po laško mi gre bolj težko) razložil, da imam elektronske prestave, torej ne potrebujem "kablov" od krmila do menjalnikov, potem pa sem ju presenetil s pumpo, tlačilko, ki je takisto "elektronska", velikosti 2dcl tetrapaka z mlekom oziroma skoraj pol manj, ki se jo polni priključeno na računalnik prek USB kabla. Dobesedno osupla sta bila, ko sta videla to "čudo". Ni kaj, vse, kar potrebujem na kolesarskem potepu, zlahka pospravim v žepe na hrbtu kolesarskega dresa, tako da na kolesu nimam nobene torbice.
Sendvič s pršutom, ovčjim sirom in olivama je teknil, res njami, malce sem še spočil noge, potem pa nadaljeval s kolesarjenjem. Kaj hitro sem pripeljal do meje, kjer sem tako kot zjutraj v pozdrav pomahal karabinjerjem. Zjutraj iz avta v Ratečah, sedaj z bicikla, obakrat so me pozdravili nazaj. Ne prvič v zadnjih časih sem pomislil, da se vse vrti v smer, da bodo poleg karabinjerjev na meji kmalu spet tudi zapornice :(
V Humin sem se vračal naokoli, skozi Čedad (Cividale del Friuli). Čedad, Gradež in Humin so mesteca, kjer sva bila z Majo dobesedno doma. Pogosto sva jih obiskovala na poti v gore ino nazaj, neredko sva se v Čedad ali Gradež odpravila samo na sprehod, seveda v družbi princeske. V Gradežu sva imela svojo slaščičarno, kjer sva se posladkala, najraje z okusnim sladoledom, v Čedadu pa sva si v majhni trgovnici rada kupila bige, mortadelo s pistacijo in ovčji ali kozji sir, potem pa to pozobala ob Nadiži, posedajoč na kaki skalci z razgledom na Hudičev most. Dragoceni in nepozabni spomini.
Že med kolesarjenjem iz Umaga v Vrsar in nazaj sem opažal, da mi zadnji menjalnik ne prestavlja tekoče. Elektronske prestave, skoraj neslišno poteka prestavljanje v težjo ali lažjo prestavo. No, je potekalo, med zadnjo vožnjo ni bilo več tako tekoče in tudi danes ni bilo nič drugače. Nič takega, a dovolj, da sem se že pred današnjo turo zmenil za krajši servisni pregled, ki bi ga tako ali tako moral opraviti v kratkem. No, in danes mi je počasi puščala še zadnja guma (tubeless) Nekako po dveh urah je bila guma tolikanj prazna, da sem moral uporabiti tlačilko. Preluknjana k sreči ni bila, to bi se videlo, saj bi tekočina zatesnila predrto mesto, takisto je bilo vse v redu z ventilčkom. Nastavil sem tlačilko na ventilček, pritisnil na gumb in ob glasnem "brenčanju" tlačilke se je guma mimogrede napolnila. Kako enostavno in hitro v primerjavi s klasičnimi tlačilkami, tudi prijaznejše od CO2 bombic, ki se jih po uporabi zavrže.
Sam centro storico Čedada tokrat nisem obiskal, Hudičev most sem si ogledal s sosednjega mostu, saj je bila že kar dolga pot za menoj in do Humina sem tudi imel še kar nekaj. V Magredisu sem pripeljal na taisto cesto, po kateri sem se pripeljal zjutraj, in po njej kmalu v Čento. Človek ne bi verjel, ampak vsi lokali, mimo katerih me je vodila pot, so bili zaprti, enako nekaj naprej, v Artegni. Vedoč, da moram v Huminu še po nakupih in da je blizu Spara, kjer običajno parkiram, odprta slaščičarna, sem močneje pritisnil na pedala, saj me je do Humina čakal kar dolg, a k sreči precej položen klanec. Tam sem se zapeljal do stolnice, pred njo malce posedel in se prepustil kolažu spominov, trenutnega razpoloženja ino želja.
Po kofetku in opravku sem bogatejši za novo doživetje zadovoljen odrajžal domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar