Mali srpan, sobota 20.7.2024
Tako kot lani in predlani sem se odločil del počitnic preživeti v Dolomitih. Že v tretje me gosti La Ila (Stern, La Villa), kraj mi je prirasel k srcu, če v zvezdah ni zapisano drugače, se zagotovo še vrnem. Običajno se med potjo na počitnice ne ustavljam kaj dosti, postanek za kofe in brioche mi zadostuje. Danes je bilo drugače, saj sem se z Laro, Matejo in Petrom zmenil, da se s prelaza Passo Valles odpravimo na krajši potep do koče Rifugio Lareis. Ravno prav hoje za skoraj petletno deklico in nič premalo za starša in mene. Dobili naj bi se na izhodišču, a sem jih dohitel nekaj pred Falcadami. Postanek za kofe, nato pa še tisto nekaj malega vožnje do prelaza, kjer smo vzeli pot pod noge.
Vreme se je počasi obračalo na lepše, povsem zjasnilo pa se ni vse do konca potepa. Nič ne de, nam vsaj vroče ni bilo. Gor grede smo šli počasi, saj smo si imeli veliko za povedati in se o marsičem pogovoriti, na poti gor ven nas je bilo neverjetno veliko. Res gneča. Ker pa smo jo zložno drobili po cesti, smo bili precej tudi sami, saj so se ostali drenjali po bližnjicah oziroma pešpoteh. Nekje na začetku potepa smo srečali konjičke in žrebička, lepo jih je bilo videti, kravice pa so nas spremljale vso pot. Pri koči smo se razgledali, Pelmo, Civeta, Pale di San Martino in še in še znamenitih vršacev, navkljub ne prelestnemu vremenu se je videlo daleč in veliko. Mateja, ki ima Dolomite v malem prstu, je bila sicer malce razočarana, ker bi se v sončnem dnevu videlo še več in dlje, jo razumem, zelo, sam pa sem bil že s tem, kar nam je bilo dano videti, jako zadovoljen.
Ni ga žaklja, ki bi prazen stal pokonci, zato smo na terasi sedli k zasluženemu kosilu. Prijazno so nas postregli z okusno hrano, res je teknilo, zatem smo se sprehodili okoli koče in se povzpeli na razgledno vzpetinico, s katere so bili krasni razgledi v smeri prelaza San Pellegrino.
Dol grede gneče na poti ni bilo, kaj hitro smo bili nazaj na prelazu. Tam smo prižgali svečko v cerkvici, v spomin na vse naše, s kateri smo nekoč bili, in se poslovili z adijo do naslednjič, ki se ima zgoditi kaj kmalu.
Oni naprej navzdol v San Martino di Castrozza, jaz pa nazaj, prav tako navzdol, v Falcade in od tam skozi Aleghe in prek prelaza Falzarego v La Ilo.
Čudovit apartma z velikim balkonom, s katerega zrem na Piz de Lavarela in Piz dles Conturines onstran doline, na La Ilo nekaj nižje, ter na Sassongher, ki se dviga skoraj tik nad.
Imeniten začetek počitnic, naj bo nadaljevanje vsaj približno enako prijetno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar