Mali srpan, torek 30.7.2024
Gorniško obarvanem tednu v Dolomitih sledijo kolesarske počitnice v Sankt Johannu na Tirolskem, zato je bilo potrebno razmigati noge še drugače.
Spet sem izbral Staro Savo v Jesenicah kot izhodišče, tam je veliko brezplačno parkirišče, ob katerem je tudi pitnik s svežo vodo, kar pride po potepu kar prav. Par malenkosti v žepe, bidon, da ne bom trpel žeje, in že sem bil ready to go. Mimo športne dvorane Podmežakla sem se lagodno odpeljal iz mesteca, onstran podvoza pod avtocesto udel kolesarsko stezo in tam odločno pritisnil na pedala.
V Ratečah tokrat nisem zavil proti Planici, temveč sem nadaljeval v Italijo. Namesto, da bi potegnil do Trbiža, sem se odločil, da se odpeljem do Mangrtskih jezer. Na križišču, kjer se kolesarska steza križa s cesto, ki vodi v Ahlete (Aclete), sem zavil v dolino, v Fužine, in se po glavni cesti vrnil do odcepa proti jezeroma. Potrebe po tem ni bilo, zlahka bi v tisto smer nadaljeval naravnost s kolesarske, a sem to storil radi tega, da sem malce zaokrožil in naredil nekaj več višine. Dokajšnji strmini navljub sem precej na izi pribrcal do zgornjega jezera, tam sem si v gostilnici privezal dušo. Krostata z gozdnimi sadeži, kofe in Coca Cola so poskrbeli, da se je žakelj spet postavil pokonci. Potem sem še malce posedel in se spominjal minulih časov, ko sem bil pogosto tod, tako poleti peš, kot pozimi na turnih smučeh. Takrat niti pomislil nisem na to, da se znam nekega dne sem pripeljati na biciklu.
Potem pa nazaj, Jesenicam naproti. V tisto smer gre steza malce navzdol, gonil sem kolikor so pljuča in noge zmogle, res sem se trudil in se do Jesenic tudi dokaj utrudil. Kaj se ne bi, spet je naneslo spodobnih sedeminsedemdeset kilometrov sem ter tja oziroma obratno, tudi v višino kar nekaj.
Naslednjič pa res do Trbiža, morda še nekaj dlje . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar