Piz Boe

Mali srpan, četrtek 25.7.2024

Dve leti tega sem bil dvakrat v La Ili, konec julija in v drugi polovici septembra. Med prvim obiskom, ko so mi bili kraj ino gore v okolici še povsem tuji, sem naredil par lepih tur in se nekaj malega vozil z biciklom. Dovolj, da sem se dva meseca zatem počutil precej bolj domače. Da je bilo tokrat, že tretjič tod, res domače, ne gre dvomiti.

Piz Boe mi nekako ni sedel, ko sem prvič bral o vzponu nanj. Opis sem bolj kot ne preletel, površno torej, in tisto, da visoko pod vrh pripelje gondola, je bilo dovolj, da sem o vzponu nanj nehal razmišljati. Češ, jaz se bodem peš pehal gor ven, nad menoj pa se bodo v kabini vozile množice. Nak, ne bo šlo. No, letos pomladi, zna biti, da še tekom koledarske zime, sem med načrtovanjem počitniških potepanj spet prišel do Piz Boa in tokrat opis vzpona malce podrobneje prebral. In si celo ogledal zemljevid, tako traso gondole, kot kje vodi pešpot. In prišel do spoznanja, da bom jaz tu, gondola tam, če dovolj zgodaj vzamem pot pod noge, gondola sploh še ne bo vozila. In sem tako tudi Piz Boe uvrstil na letošnji počitniški "bucket list", upajoč, da bo vreme sodelovalo bolj kot lani.

Zgodaj zjutraj sem se pripeljal na prelaz Passo Pordoi, brezplačno parkirišče je bilo še skoraj prazno. Kratek čvek z nekaj njimi, o megli, ki ovija visoke vrhe in upanju, da se bode kmalu razkadila, in o tem, kako fino, da je parkirišče brezplačno. Strinjali smo se, da bi kako uro kasneje že imeli težave s prostim parkirnim mestom, če bi ga sploh še našli. Jutro je bilo hladno, tudi pihljalo je, hitro sem se preobul in se sprehodil do kolesarskega spomenika Faustu Coppiju, kjer sem udel pešpot. Malce utrujen vsled aktivnosti v minulih dni sem začel počasi, kar nekaj časa je trajalo, da sem se ogrel in razmigal, potem je šlo hitreje in lažje.

Ponoči in v minulih dneh je bilo nekaj dežja, zato je bilo na poti kar nekaj blata, ponekod so tekli potočki vzdolž poti in po njej, paziti sem moral kam stopim. Čim sem prišel do melišč in šodra je bilo teh težav konec, preklopil sem v "auto mode", to je, nekako sem vklopil avtopilota in zložno cikcakal po poti navkreber. Tako je bila namreč speljana, v cik caku. Čeravno nisem hitel, verjetno sem bil videti kot nekdo, ki se mu ne ljubi kaj dosti, sem v vzponu užival, tudi počasen nisem bil, prav lepo sem pridobival višino. Razgledi v dolino so bili še kar, v višino pa samo nekje do sedelca, za katerim je koča Rifugio Forcella Pordoi, na drugo stran prelaza ne dosti višje. Do koče sem prišel kar hitro, vsaj po občutku, tam je bilo precej ljudi, večinoma angleško govorečih. Tik nad kočo se je dvigala gostejša megla, tudi sam sem jo imel v nadaljevanju vzpona, vse do vršne vzpetine.

Kar nekaj časa sem šel skoraj po ravnem, sledil je blažji vzpon, šele na koncu sem moral spet v strm breg, vrh katerega je vrh in na njem koča Rifugio Capanna Piz Fassa. Na zavarovanem delu me je tu pa tam pobožal kak sončev žarek, hvaležen zanj, saj me je precej zeblo, da bi se ustavil in topleje odel, se mi ni ljubilo. Potem pa konec jeklenic, nekaj šodra, pristajališče za helikopter in koča, Skupaj s soncem sva prišla gor, dejansko je sonček zmogel megle v tistih trenutkih, ko sem sam naredil zadnjih nekaj korakov do koče. Juhuhu, pa sem tu, v trenutku je bil že tako prijeten dan še prijetnejši. Res juhuhu.

Nekaj posnetkov okoli koče, v to in ono smer, tudi v doline, sprehod po bližnji okolici, čas za dušo, recimo. Spomini, želje, tudi sanje, kaj bi brez njih, zadnje čase vse to in še marsikaj doživljam globlje kot nekdaj, precej bolj čustveno. Spomini so bolj živi in barviti, želje ino sanje konkretnejše, pri prvem je izrazit občutek hvaležnosti, pri drugem nekaj grenkobe ob zavedanju, da je časa vse manj ....

Kot običajno sem se tudi danes na pot odpravil tešč, razen kave mi zjutraj hrana ne diši. Tudi tod mi je zadišalo kofe, stopil sem v kočo, da jo naročim, tam pa v regalu tortice ino pecivo. In sem še Sacher tortico ubodel poleg kofeta, ne pomnim, da sem kdaj tako slastno in okusno v Avstriji, pa sem precej sladkosned in rad podležem te sorte skušnjavi. Njami, res je sedlo.

Med sladkanjem in kofetkanjem sem se razgledoval v smeri prihoda, tja torej, kjer sem prišel gor in bom kmalu odšel dol. Ni kaj, pričakovano, množica njih na poti sem gor. V miru sem snedel tortico, malce ždel na toplem sončku, potem pa sklenil, da bode visokogorja za danes dovolj in se odpravil dol ven.  Še prej sem seveda poravnal račun, dal nekaj drobiža v šparovček za osebje in na kratko pokramljal z nekaj njimi, ki delajo gor. Še ciao, tschüs in že me ni bilo.

Dol sam, nasproti pa za nekaj avtobusov ljudi. Ne naenkrat, seveda, tekom poti do koče Forcella Pordoi pač. Tam na hitro še malce razgledovanja, ljudi res ogromno in še so prihajali, potem pa... Ja, potem pa samo par minut in spet blažena samota. Kot bi stopil v drug svet. Že res, da sem do prelaza srečal kar nekaj njih, ki so se peš pehali navkreber, a jih ni bilo kaj dosti več, kot imam prstov. Zgoraj in spodaj, da ne bo nesporazuma.

Če je bil prelaz na začetku potepa skoraj kot izumrl, je bil sedaj tod pravi živ žav. Motorni promet, res veliko kolesarjev, turistov in pohodnikov, ni da ni. Parkirišče polno, tudi mopeda ne bi imel kam stisniti med vso pločevino. Mlajšemu paru, ki je že hotel odpeljati, ker ni našel prostora, se je dobesedno prikazala Marija, ko sem jima dejal, da odhajam in lahko parkirata na "mojem" mestu. Kar v gojzarjih sem premaknil avto na stran, da sta parkirala, in se šele potem preobul in preoblekel. Prostega mesta sta bila res vesela, tako sta se mi zahvaljevala, da mi je bilo kar nerodno. 

Domov sem prišel dovolj zgodaj, da sem popoldan in zvečer imel dovolj časa za kuhanje, sprehod in počitek, tudi pripravo na prihodnji na dan, na zadnjo turo tekom tukajšnjih počitnic. 

Turo, ki sem se je naj veselil, preden sem se odpravil zdoma, res sem komaj čakal, da pride na vrsto. In jutri bo, pa še krasen, precej sončen dan se obeta.

-> fotografije Piz Boe

-> posnetek prehojene poti