Mali srpan, nedelja 21.7.2024
Vročina, ki je zajela domače kraje v dneh pred mojimi počitnicami, mi ponoči ni dala spati, iz dneva v dan sem bil vse bolj utrujen. Komaj sem čakal, da "odklopim" in 24/7 počnem bolj ali manj samo tisto, kar mi je blizu in se mi zljubi. Včeraj, ko smo se dobili z Laro, Matejo in Petrom, sem vstal nekaj po četrti, običajno to počnem nekaj po peti, kar težko sem se spravil k sebi in se odpravil na pot. Zvečer, že v La Ili, sem še zadnjič preveril vremenske obete in videl, da gre nedeljo, torej danes, res izkoristiti. Že v ponedeljek naj bi bilo nekaj slabše, tudi kaka ploha, v torek pa naj bi bilo ves dan nestabilno s kar pogostimi plohami, tudi kako nevihto. In sem se pripravil za potep, kaj bi drugega, in nekaj bolj zgodaj legel k počitku,
Spal sem kot ubit, zjutraj bi najraje vrgel budilko, v tem primeru telefon, skozi okno. Nekako sem se uspel prepričati, da sem zlezel izpod odeje, ko je zadišalo po kavi, je bilo že precej lažje. Srebajoč vročo kavo na balkonu sem opazoval okoliške gore in se sila zadovoljno zazrl v nebeško modro nebo. Jasno, ki te ljubim jasno, nikjer oblaka, če nebesa so, se je ziher videlo vse do tja. Počasi sem se pripravil, dal nekaj provianta v nahrbtnik, kaj dosti ne, saj sem vedel, da me bo pot vodila mimo dveh koč, potem pa počasi vzel pot pod noge. Res počasi, uro kasneje sem se odpravil zdoma, kot sem na predvečer računal da se bom, naravnost iz apartmaja gor ven.
Okolica mi je domača, dve leti tega sem se potepal v tej koncih, takrat sem se povzpel na Sassongher. Krasen spomin. Pri cerkvi sem pozdravil starejšega moža, nekaj višje udel pešpot in nova dogodivščina se je pričela pisati. No, dogajati.
Do koče Ütia Gardenacia sem pot poznal, skozenj krasen macesnov gaj in višje po strmem žlebu, grapi, sem bil kaj hitro tam. Nekaj razgledovanja, predvsem na Sassongher, malce tudi na dolino in onkraj nje, par trenutkov za spomine izpred dveh let, in že sem nadaljeval navkreber. Kmalu za kočo sem se pozdravil s kravicami na paši, nekaj naprej pa zapustil znano mi pot. Pot me je dolgo časa vodila po nekakšni dolinici, ves čas zmerno navkreber, nekaj razgledov sem imel samo, če sem se ozrl za hrbet. Lep čas je trajalo, da sem prišel dovolj visoko, da sem se lahko razgledal v vse smeri neba, nedolgo zatem sem tudi prvič zagledal moj hrib. Kar stisnilo me je, saj je bilo videti, da je še sila daleč in nesramno višje. No, med počitkom na vrhu sem vedel, da ni bilo tako hudo, ne glede dolžine, še manj višine. Čeravno nisem hitel, pravzaprav sem namenoma hodil nekaj počasneje radi dolge ture s kar nekaj višinske razlike, mi je šla pot dobro izpod nog.
Po daljšem, precej položnem prečenju v levo, sem nedaleč naprej zagledal zastave in zmotno mislil, da je tam tudi koča Ütia Puez. Ni bila, le to sem zagledal kmalu zatem v drugi smeri in to nekaj nižje. Hitro sem bil pri njej in ker potrebe po počitku ino okrepčilu ni bilo, sem kar "padel mimo". Nad kočo sem srečal ovce, kar nekaj njih je imelo zadek pobarvan rdeče, nekaj manj pa modro. Kar na smeh mi je šlo, ko sem gledal ovce z rdečim zadkom in pomislil, da gre za premikajoče markacije. Namreč, utrujen pogledaš navzgor in vidiš nekaj rdečega, aha, markacija, si misliš, nadaljuješ navkreber, markacija pa tudi. Par jagenjčkov je bilo videti kot plišasta igračka, tako mičkeni so še. Iz pašnih travnikov sem prišel na sorazmerno izpostavljen greben in kmalu za njim zavil levo. Prečenje, skoraj po ravnem, me je privedlo pod moj hrib, od blizu je bila pot do vrha videti precej bolj pohlevna, kot je bilo slutiti, ko sem ga prvič zagledal. Tod nekje sem srečal prvih nekaj, ki so že sestopali, malce višje pa ujel skupino, ki je bila tako kot jaz še na poti navzgor. Nekaj časa sem šel za njimi, kar konkretno so jo ubirali navkreber, potem pa so stopili vstran in pred menoj ni bilo do vrha nobenega. Stopil sem malce hitreje, vedoč, da je vrh samo še nekaj deset metrov višje in res kmalu zagledal križ. Dva mladeniča sta se ravno odpravila v dolino, tako da sem imel vrh nekaj minut samo zase, kar sem s pridom izkoristil.
Med počitkom sem poklepetal s trojico, dvema možema ino gospo, ki so prišli gor za mano. Da so domačini iz Campilla so povedali, po tistem, ko sem jim odgovoril, od kod sem. Malce so bili presenečeni, ker sem poznal precej okoliških gora, tudi nekaj manj bližnjih, ko so izvedeli, da sem se tod okoli potepal pred dvema letoma, pa niti ne več. Kar hitro so se odpravili v dolino, tako da sem še v drugo ostal sam zgoraj, kot od stvarnika pozabljen, bi znal kdo reči. Premišljeval sem o včerajšnjem izletu, o naših pogovorih, o mojih željah v prihodnje. Pozno poletje in še bolj zgodnja jesen je čas, ko vročina običajno popusti in počitniške gneče ni več. Ni čudno, da so moje potepuške želje precej povezane s tem časom, da pogosto rečem, to pa to bom neke jeseni. In tako sem včeraj med klepetom o tem in onem prišel do bridkega spoznanja, da mi bo zmanjkalo jeseni za vse moje želje. Nekaj utehe sem našel v tem, da bodo dnevi od konca prihodnjega leta naprej moji štiriindvajset ur dnevno, prav dosti pa ne, saj EMŠO, navkljub temu, da je vsak dan isti, ne laže. Vse bo, samo nas ne bo, ali kako že pravijo.
Čim sem pričel s sestopom sem opazil, da se je precej pooblačilo, nekaj bolj temnih oblakov mi ni bilo prav nič po volji. Tri napovedi, ki sem jih preveril zjutraj, preden sem se odpravil na pot, so obetale krasen sončen dan. Nebo skoraj brez oblaka in nobenih padavin vse do večera oziroma noči, celo prihodnji dan naj bi bilo dopoldne še bolj kot ne suho. Sprva počasneje, vročina me je malce načela, takisto kar dolga pot do vrha, čim sem opravil z vršno strmino in me je čakalo položnejše prečenje, pa je korak spet stekel kot gre. Preden se je pot položila sem še zadnjič pomahal v pozdrav onim trem, s katerimi smo bili skupaj na vrhu, počivali so na mehkih travah nekaj višje, potem pa je šlo do koče kar hitro. Tam pričakovana gneča, mize skoraj vse zasedene, morebiti bi se lahko kam stisnil oziroma prisedel. Nič, mimogrede sem se odločil, da nadaljujem in se odžejam v koči Ütia Gardenacia, zaloge za suho grlo sem imel še nekaj.
Vreme se je opazno slabšalo, zato sem odmislil, da bi se povzpel še na kak vrh ob poti, raje sem kar se da hitro stopil dolini naproti. Zjutraj sem potihoma računal, da nazaj grede obiščem še kak vrh, ki se dviga nedaleč nad potjo, po kateri bom sestopal, če le ne bom preveč utrujen. Da ne bo utrujenost tista, zaradi katere tega nisem storil, temveč vreme, niti pomislil nisem. Če sem gor grede vse do koče hodil skoraj sam, sem nazaj grede imel kar nekaj prometa, če se sme temu tako reči. Šibal sem, kot so me nosile noge, navkljub vse bolj oblačnemu vremenu je bilo precej vroče. Čeravno sestop, sem moral kar nekajkrat po malem navzgor, to mi je bilo močno odveč. Vse do križišča, kjer sem zjutraj že hodil, sem imel gor pa dol pa gor pa dol, po malem sicer, a kar nadležno, od tod naprej pa samo še dol. Prestavil sem v višjo prestavo in podaljšal korak, da bi ja kar se da hitro zmogel do koče, kar mi je tudi uspelo. Še preden sem pogledal, kam naj sedem, je že prišlo mlajše dekle in me povprašalo kaj želim. Naročim kofe in brezalkoholno pšenično, ter sedem za tisto mizo, od koder sem imel najlepši razgled na Sassongher. Nad njim so se dvigali temačni oblaki, tudi v druge smeri neba, razen proti Badii, je bilo bolj kot ne oblačno. In me postrežejo, na dušek popijem kofe, espressa je običajno samo za dolg požirek, natočim pivce v velik glaž. Še preden naredim prvi požirek je za Sassongherjem usekala strela, skoraj bi se zatresla terasa. Full happy, da sem že pri koči, višje bi na skalnatih prostranstvih, po katerih me je vodila pot, težko našel zavetje.
Med srebanjem pivca je padlo nekaj debelih dežnih kapelj, a se nisem pustil (z)motiti. Z užitkom sem se odžejal, potem pa na hitro premislil, kaj mi je storiti. Naj malce počakam in vidim, kaj bo z vremenom, mudilo se mi ni nikamor. Ali naj kar se da urno šibam dol ven, če bi se vreme tolikanj skvarilo, da bi kasneje bilo še slabše. Storil sem slednje, prej seveda še poravnal račun in se zahvalil za prijazno postrežbo. Nekaj pod kočo je pričelo rositi, nadel sem si vetrovko, in jo nekaj nižje spet slekel. Nad gorami je vsake toliko zamolklo zagrmelo, tu pa tam je močneje zapihalo, sem ter tja je padla kaka kaplja dežja. Sam pa sem nekako zasanjano, nič več hiteč, zložno drobil dol ven. Povsem sem pozabil, da sem se pri koči odločil, da jo v dolino uberem kar se da urno . . .
Četrt ure hoda pred domom, tam nekje, se je ulilo, kot bi nekdo odprl zapornico na jezu nekje zgoraj.
Krasen potep je bil, tiste četrt ure na koncu zlahka odmislim, mar bi stopil hitreje, saj sem vse od koče opazoval, da se nekaj kuha. No, po vroči prhi sem to storil tudi sam, nekaj skuhal namreč.
Med obedom je še vedno deževalo, tudi zagrmelo je še tu pa tam, jaz pa sem zadovoljno ždel na balkonu in podoživljal pravkar doživeto...
Ni komentarjev:
Objavite komentar