Moja pota po gorah (ino drugod): Cima Pisciadù-Via Ferrata Brigata Tridentina

Mali srpan, petek 26.7.2024

Pisciadù je bil imeniten zaključek počitnic, nekakšna pika na i prekrasnemu tednu v Dolomitih.

Začel sem na Ju de Frara, tudi Jëuf de Frea, kot se po ladinsko imenuje prelaz Passo Gardena oziroma Grödnerjoch. Meglice so se ovijale okoli bližnjih vršacev in tako dajale malce mističen pridih času in prostoru v katerem sem bil. Sprva malce dol, proti spodnjemu parkirišču, ki je še vedno zaprto, tam pa spet gor, vse do vstopa v ferrato. Mimogrede sem bil opremljen z vsem potrebnim, še par korakov gor ven in že sem prijel za jeklenico.

Začetek je bil bolj počasen, dva sta bila pred menoj in ne gre, da jima diham za ovratnik. Nekaj višje sta se mi prijazno umaknila in v svojem tempu sem nadaljeval navkreber. Globina pod menoj je naraščala, tu pa tam je bila izpostavljenost precejšnja, počasi sem prilezel do zahtevnejših mest. Nekje na začetku zadnje tretjine ferrate sem dohitel dve dekleti, mimogrede smo se zmenili, da bom šel lepo na izi za njima. Pred njima nikogar, za menoj takisto, do izstopa pa nekaj najlepših mest, kjer gre uživati na polno. Do mostička, onkraj katerega se zavarovana pot zaključi, smo rekli še kakšno o tem in onem, o krasni ferrati, lepem vremenu, gorah, jezercu pod kočo, potem pa sta oni kar opremljeni nadaljevali proti koči, sam pa sem sedel k krajšemu počitku in pospravil opremo v nahrbtnik.

Tako fino se mi je dogajalo, da sem si skoraj zapel "Zakrivljeno palico v roki", ko sem vzel pohodniške palice v roke in nadaljeval s potepom. Koča ni bila daleč, tam še nobene gneče, a sem kar nadaljeval proti vrhu. Dober korak sem ujel, škoda se mi je zdelo, da bi se ustavil.

Malce navzdol do jezerca, res je krasno, potem pa ob njem do skalnatega pragu, kjer je nekaj mest zavarovanih. Počasi nadaljujem z vzponom, s palicami v rokah, jeklenice ne potrebujem, kar dohitim par, ki je bil precej počasen. Gospa, dekle pravzaprav, glede na leta, precej obilna, s samovarovalnim kompletom in čelado, se trudi, da bi se skobacala prek manjšega skoka. Se vleče za jeklenico, sopiha, se poti, poskuša tako, poskuša drugače, ne gre. Da bi jo na tistem mestu prehitel, prav tako ne. No, potem se ona na prigovarjanje predvidevam da njenega partnerja odloči sestopiti par korakov, komaj komaj sva šla en mimo drugega, in me spusti naprej. Višje je bilo še par podobnih mest, zlahka je šlo s palicami v eni roki in po potrebi jeklenico v drugi, seveda sem pomislil na njo, na to, da če ji spodaj nekako uspe, kaj bo šele višje. No, tekom dneva ta par nisem več videl, ne med počitkom na vrhu, ne med sestopom, ne nazaj grede ob jezeru ali za mizo ob koči.

Čez skalnat prag, mestoma zavarovan, sem bil kar hitro, sledil je položnejši del, kjer je bilo še kar nekaj snežišč, ki so bila bolj veselje kot ovira, in že sem bil pod vršnim pobočjem. Vrh se mi je po eni strani zdel precej blizu, po drugi pa niti ne, saj me je že malce dajala utrujenost, tudi toplo je postalo. Malce je trajalo, da sem ujel pravi korak, bolj počasne sorte, potem pa sem kar hitro opravil še s tistim, kar sem imel do križa in oddajnika na vrhu.

Okoli križa jih je bilo kar nekaj, zato sem se sprehodil do oddajnika in malce pod njim udel krasen prostorček za počitek. V eno smer Piz Boe, v drugo Sassongher, oba znanca, tu pa tam še nekaj njih, s katerimi smo se tudi že srečali, in nebroj tistih, katerim še imena ne vem, kaj šele, da bi se pobližje poznali. Počitek je prijal, skoraj bi zadremal od ugodja. Ždim na vrhu, zrem malo sem, malo tja, kar me stisne ob misli, da jutri odpotujem domov.

Zavedajoč se, da me čaka še sestop, ki tudi ne bo mačji kašelj, sem se počasi odpravil navzdol. Vse do koče so me vedno znova presenečali pohodniki, skromno opremljeni, s precej počasnim tempom, ki so se bolj ali manj zasopli mučili proti vrhu. Tudi dan se je počasi prevešal v popoldan, pot do doline pa ni ne kratka, ne lahka.

Pri koči in okoli nje pričakovana gneča, zato sem brez postanka nadaljeval proti dolini. Malce navzgor, potem pa več ali manj samo še navzdol. Podobno kot z vrha do koče sem tudi med sestopom srečeval množice, ki so se vzpenjale proti koči. Pot je bila kar zahtevna, večji del do melišč zavarovana, zaradi gneče ni šlo, da bi hitel, tudi padajočega kamenja se je bilo bati na bolj izpostavljenih mestih. Počasi se daleč pride, tudi sam sem, počasneje pravzaprav, čim sem izstopil na melišča, sem se kar odpeljal navzdol. Nekaj dričanja, potem pa lepo nazaj na pot in cik cak po njej do razpotja, kjer sem moral levo rahlo gor, da sem prišel nazaj na prelaz.