Wörgl je bil moj "cilj" bolj kot ne naključno, potep sem namreč snel s Komoota in ga mičkeno prilagodil lastnim željam. V tem kraju sem zaključil z vožnjo gor grede, pogledano na zemljevid, ter se od tam deloma po drugih cestah ino skozi druge kraje vrnil domov. Domov se razume počitniški apartma, taisti kot lani ob precej podobnem času.
V soboto prispel v Sankt Johann in se namestil, zvečer opravil sprehod v mestno središče in zatem pripravil vse potrebno za načrtovan kolesarski potep. Zaradi novega kolesa, predvsem vrednosti le tega, so mi prostor zanj ponudili v kletnem prostoru, zaklenjenem z navadno in elektronsko ključavnico, dvojno torej, kar sem seveda z veseljem sprejel. V nedeljo zjutraj me zbudi dež, okna sem imel namreč odprta, malce še poležim, dež pa kar ne poneha. Nekje okoli devete sem pristavil za kofe in na hitro pokukal, kaj pravijo vremenske napovedi. Med srkanjem kofeta sem že vedel, da se bom na danes načrtovan potep odpravil jutri. Nič ne de, na cestah bo manj gneče, vreme pa bo, vsaj kaže tako, od jutri naprej vsak dan lepše. Nedelja je minila v prijetnem početju tega in onega, pisal sem blog oziroma dnevnik spominov, si skuhal okusno južino, tudi sprehod ni izostal, takrat sem polizal tri kepice slastnega sladoleda. Popoldan je posijalo sonce, ceste so se mimogrede posušile, napovedi so bile za nekaj dni naprej še obetavnejše kot zgodaj dopoldan.
Doris in Christian, zakonski par, ki me je gostil že lani, je bil vesel mojega vnovičnega obiska, sam nič manj, tako kot v soboto ob prihodu smo tudi danes zjutraj prijetno pokramljali. Omenil sem jima kam sem namenjen in izvedel, da del poti nazaj grede lahko prevozim tudi po stranski dolini, kjer skoraj ni prometa, je pa tam nekaj kilometrov solidnega makadama, ki morda ni primeren za moje cestno kolo. Na hitro sem jima razložil glede sistema tubeless in Air Linerjev, ki jih uporabljam, češ, oboje je preizkušeno na Giru in Touru, na etapah, kjer so vozili po "belih" cestah, torej bi verjetno zmogel po makadamu tudi sam. Še tschüs in že sem bil na poti.
Kolesarjenje je bilo prijetno, res sem užival, navkljub nekaj več prometa na glavnih cestah, na katerih pa nisem bil dolgo. Lagodno, a še zdaleč ne počasi, sem poganjal pedala in užival v okolici, razgledih, premišljevanjih, načrtovanjih ino spominjanjih, Garmin pa mi je pravočasno namignil kdaj moram zaviti sem in kdaj tja, tudi kako strm klanec me čaka.
Do Wörgla sem imel nekaj kar poštenih klancev, navkreber sem se moral pošteno pomujati. Tam se je moj itinerar, ki me je vodil obratno kot teko kazalci na uri, obrnil nazaj proti domu. Tudi v to smer sem imel kar nekaj strmih klancev, tako navzgor kot navzdol, in tudi na makadam sem zavil. Med sladkanjem s štrudljem in kofetom v Brixenu, torej še gor grede, sem pokukal na zemljevid in preučil, ali se mi splača zaviti v zjutraj omenjeno stransko dolino in s tem na makadam. Komoot zemljevid omogoča uvid v podlago, po kateri voziš, je tam asfalt, makadam, tlakovci in podobno, že nekajkrat mi je ta možnost precej olajšala načrtovanje potepa. Kar sem na hitro našel je zadostovalo, da sem kmalu za naseljem Haslau zapustil glavno cesto, upajoč, da s tem nisem brcnil v temo. Dolina, ki se je odpirala pred menoj, je bila čudovita, cesta še lep čas asfaltna, nestrpno sem pričakoval makadam in s tem trenutek, ko se bom moral odločiti ali po njem naprej, ali... No, o tem ali raje nisem glasno razmišljal, to bi seveda pomenilo nazaj do glavne ceste in po že znanih cestah domov. Cesta je počasi postala ožja, sem ter tja sem moral mimo nekaj hiš, tudi mimo lesnega obrata z žago in ogromnimi skladovnicami desk ob njej, potem pa še zadnja hiša na desni, starejši mož, s katerim se pozdraviva in za ovinkom makadam. Cesta je ravno tod zavila v gozd, iz sonca v senco, prehod iz asfalta na makadam je bil zame skoraj neopazen, kaj ne bi bil, ko sem imel na nosu sončna očala s precejšnjo zatemnitvijo. Pritisnil sem na zavore, se ustavil, kar malce se je pokadilo za zadnjo gumo, in brez očal pogledal, kako stvari stojijo. No, kako je videti cesta oziroma makadam. Videno me je razveselilo, utrjena podlaga, nobenega grobega šodra, na prvi pogled izvrstno. Seveda sem se zavedal, da se zadeva lahko spremeni že za prvim ovinkom, kar bi še nekako šlo, lahko pa cesta postane slabše vozna šele blizu konca makadama, kar bi pomenilo, da bi v tem primeru moral malce tvegati, če bi se peljal naprej, ali pa iti tu pa tam nekaj deset metrov peš, če bi se mi zdelo, da tvegam "gumi defekt". Razmišljal nisem kaj dosti, odločitev je bila stvar trenutka, previdno sem nadaljeval po beli cesti. Če sem jaz na asfaltu kot za šalo prehiteval tiste na MTB, povečini E-bike, je večina njih na makadamu padla mimo mene podobno hitro kot nekaj prej jaz mimo njih. Ponekod je cesta postala slabše vozna, tu pa tam več grušča ali bolj grobega kamenja, a je počasi in previdno kar šlo in ker se počasi daleč pride, sem tudi sam počasi pripeljal nazaj na asfalt. Malce sem počil, na hitro prečekiral bicikel ino pnevmatike, vse b.p., nato pa nadaljeval skozi Rettenbach do Westendorfa, za katerim sem kmalu zapeljal na cesto, po kateri sem se gor ven pripeljal zjutraj oziroma nekaj ur prej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar