Čisti vrh (2024)

Veliki srpan, sobota 31.8.2024

Davno tega, julij dvatisočenajst je pisalo na koledarju, smo se s klapo odpravili na Rogljič (Pan di Zucherro). Na Belih vodah (Rio Bianco) smo srečali Igorja s prijateljico, namenjena na Lepo glavo (Vetto Bello). Po uspešnem vzponu smo se  pri Brunnerju spet srečali z Igorjem in Matejo, domačini so tam imeli neko srečanje in ker je Igor poznal nekaj njih, so tudi nas postregli s kavo. Po turi smo se ustavili še v Hermanu na Predelu, saj smo bili vsi namenjeni v Bc. Tako sem spoznal Matejo, s katero sva se kasneje srečala še v Zajzeri in dolgo zatem na Kaninu. No, potem sva ostala v stiku in z njo in njeno družino smo spletli krasno prijateljstvo.

Mateja, Vinko in jaz smo bili prvič skupaj tistega dne, o katerem pišem zgoraj. Drugič bi se morali srečati pred leti, takisto namenjeni na Čisti vrh, pa je življenje in vse kar sodi poleg, stvari postavilo tako, da se je to zgodilo šele danes. No, pravzaprav tudi včeraj in jutri, saj smo se v pravljični Zadnjici družili vse od petkovega večera do nedeljskega popoldneva. Tudi Igorju ljubi dolini, od koder se je kdo bi štel kolikokrat povzpel na Triglav ...

Vinko, starosta bovške GRS, je z Igorjem v desetletja dolgi dobi v gorah doživel hudiča in pol. Skupaj v službi, skupaj v GRS , skupaj med ljubiteljskim obiskovanjem gora. Če za oba, Vinka in Igorja, napišem, da jima je bila turna smuka ena ljubših dejavnosti v gorah, se ne motim kaj dosti.

Mateja je z Igorjem prav tako obiskovala gorskega raja skrite kotičke, vrhe ino poti, verjamem, da so njeni spomini na pota, ki sta jih opravila z Igorjem, enako nepozabni kot Vinkovi, moji in mnogih drugih, ki so se v njegovi družbi odpravili v gore. 

Sam sem se z Igorjem srečeval v Bcu in Zajnci, spoznala sva se prek Vinka in najpogosteje smo se prav mi trije odpravili na turno smuko. Včasih nas je bilo seveda več in včasih smo tudi poleti kaj lepega podvzeli. Nikoli ne bom pozabil turnih smukov v Možnico, s škrbine med Konjskim Špikom in Clampilom, s Krniške glavice ... In s Čistega vrha, Igorju tako ljubega, s katerim sta še dandanes na nek način skupaj.

Zadnjega marca pred sedmimi leti je Igor v svoji zadnji objavi po turnem smuku v kaninskem pogorju pod zadnjo fotografijo napisal:

"Vsega lepega je enkrat konec."

Naslednji dan sta se s Tatjano povzpela na Viš in z vrha sestopila v večnost.

Današnji Čisti vrh je bil spomin na Igorja in na doživetja v njegovi družbi. 

Če drži, da človek umre šele takrat, ko se ga nihče več ne spomni, potem bo Igor še dolgo z nami . . .