Veliki srpan, torek 6.8.2024
Jezero Chiemsee sem nameraval obiskati davno tega, pred nekaj desetletji, ko sem se kar pogosto vozil na obisk sorodnika v Nemčijo. Sprva v Düsseldorf, kasneje v Krefeld. Kot bi se vozil ob morju, ko sem po avtocesti brzel mimo jezera, pogosto sem pomislil na to, da se moram enkrat ustaviti ob njem. Ampak nikoli, res nikoli, niti v sanjah ne, nisem pomislil na to, da se bom na obalo pripeljal na biciklu in to iz oddaljenega Sankt Johanna v Avstriji.
Že lani sem med počitnicami pomislil na potep do jezera in nazaj, pa se ga s treking biciklom nisem drznil lotiti. Klancev se nisem bal, ti so mi vedno v veselje in izziv, bolj me je skrbelo, kako bi šlo po ravnem. Prestavna razmerja na treking biciklu so vse kaj drugega kot na cestnem, tudi precej težji je, sto kilometrov pa ni ravno mačji kašelj. Danes zvečer, ko je bil potep že lep spomin, sem zadovoljno ugotavljal, da sem storil kar prav, da sem potep prihranil za letos.
Zjutraj sem po dolgem času zajtrkoval, skoraj na silo, nikoli nisem bil na ti z zajtrki pred športnim udejstvovanjem. Kar je bilo manj aktivnih počitnic, recimo v hotelih, kjer sem zjutraj zlahka poležal, se zajtrkov načeloma nisem branil, saj so bili pogosto sredi dopoldneva. Še velika skodelica kave in že sem sedel na kolo.
Takoj za St.Johannom sem zapeljal v klanec, hitro sem našel pravi tempo, vrtenje pedal je bilo res uživaško. Sledila je ravnina po nekakšni planoti v gozdu, tod je bilo precej hladno, in zatem dolg, tudi hiter, spust v Kössen. Uživaško drvenje v dolino je malce kalila skrb, kako bo nazaj grede, ko bom v taisti klanec moral v breg. Če do tod prometa ni bilo kaj prida, je bilo naprej do meje z Nemčijo drugače. O gneči na cesti ne gre pisati, a je bilo vozil v obe smeri precej več, tudi na kolesu nas je bilo kar nekaj. Zadnji klanec do meje sem zmogel hitro, tam se mi je ob pogledu na tablo z napisom "Bundes-republik Deutschland" na široko zasmejalo. Še dolg spust in nekaj ravnine in že bom pri jezeru. Če bi bil na meji kak lokal, bi zagotovo posedel in kaj popil, ker ga ni bilo, sem žejo potešil z napitkom iz bidona. No, prostora za kak kafič na sami meji pravzaprav ni, cesta je ozka in predor vklesan v živo skalo, na eno stran prepad in na drugo strmo pobočje. Ob cesti kar nekaj vozil, saj je tod izhodišče za planinske potepe.
V klanec mi je bilo vroče, navkljub gozdu, ki je tu pa tam nudil prijetno senco. Da me je na že prevoženih spustih pošteno prepihalo in da me je na trenutke skoraj zazeblo, sem hitro pozabil, tako da sem se tudi zadnjega spusta lotil brez brezrokavnika. Če napišem, da sem v dolino pripeljal skoraj premražen, ne pretiravam kaj dosti. Vasi na avstrijski strani so si bile na las podobne, tudi na nemški koj za mejo, čim pa sem se pripeljal nižje, bližje jezeru, je bil okoliš precej drugačen. Podoben Moravskim toplicam, Murski Soboti in okoliškim krajem, vsaj mene je spominjal na tiste konce. Že blizu jezera sem kolesaril po krasni cesti skozi gozd, blažen mir in senca, prometa nobenega, in po njej pripeljal v Bernau am Chiemsee. Za njim sem moral po nadvozu preko avtoceste, po kateri sem pred desetletji potoval na obiske. Kdo bi si mislil, da se bom čez ta autobahn nekoč zapeljal z biciklom ...
Četrt ure kasneje, tam nekje, sem že sedel na klopci ob jezeru. Jezero, barke in jadrnice, kavarna, vrvež, podobno kot na morju, le vonja po soli nikjer. Posedal sem na klopci in užival, kar me prešine, da sem šele na pol poti. Še sestop, bi rekel, če bi sedel vrh gore, le da grem tam običajno samo navzdol, dočim bom moral danes med sestopom tudi precej navzgor. Sem grede sem se peljal mimo luštnega lokala v sklopu nekakšnega muzeja, pot me je vodila tik ob, že takrat sem sklenil, da nazaj grede tam počijem in se okrepčam. Kar prav tako, ob jezeru je bilo za moj okus res preveč živahno, tudi polno.
Stranska cesta, ki mi je bila na poti do jezera zelo všeč, radi sence in samote, mi je tudi nazaj grede nudila taiste užitke, kaj hitro sem prikolesaril do muzejskega kompleksa "Salz & Moor", v sklopu katerega je tudi kavarna. Tam sem sedel za mizo v senci in si pustil postreči s pecivom, kofetom in Coca Colo, to je postalo nekakšen standard na mojih kolesarskih potepanjih. Med mletjem okusne tortice sem ugotavljal, da sem bil že kar lačen, torej sem se ob pravem času namenil napolniti želodček.
Po okrepčilu, med katerim sem solidno spočil noge, je sledilo še nekaj ravnine, potem pa sem spet zagrizel v breg, drugače kot prek hribov v Avstrijo ne gre. No, vsaj tukaj ne. Kot običajno me je pot vodila sem pa tja in gor pa dol, vsak naslednji klanec navkreber sem šel nekaj počasneje. Potem pa sem le prišel do table, ki je oznanjala, da je do meje in s tem Avstrije samo še kilometer. Hitro sem bil tam, malce ravnine in že sem drvel v Kössen. Tam se je pričel zadnji vzpon, precej dolg, z nekaj ravnine in nekaj malega spusti vmes. Čeravno že malce upehan, tako radi trenutnega dogajanja, kot tudi vsled včerajšnjega precej konkretnega potepa, mi je šlo poganjanje pedal odlično izpod nog. Nekaj krajev, skozi katere sem kolesaril nekaj ur prej, mi je ušlo iz spomina, enako klanci. Da sem na zadnjem klancu sem mislil na enem klancu prezgodaj, se zgodi, potem pa je le prišel res zadnji. Vrh njega sem se ustavil in med razgledovanjem na Kitzbüheler Horn na hitro podoživel iztekajoč se potep.
Zadnji spust je bil enako uživaški kot vsi poprej, mimogrede sem pridrvel v St.Johann, kjer sem naredil ovinek v stari del mesta. S pšeničnim brezalkoholnim, še prej s kofetom, sem si privezal dušo in tako pritisnil piko na i prekrasnemu dnevu ino potepu.
Do doma nisem imel daleč, tam se je ponovil zaključek potepa dan prej.
Bicikel v klet, sebe pod tuš, potem pa štedilnik, hladilnik, in že je bilo kosilce na mizi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar