Moja pota po gorah (ino drugod): Weitsee (kolesarjenje, <-> 111 km, ↗ 880 m)

Veliki srpan, petek 9.8.2024

Kot običajno je bilo načrtov in želja več, kot je bilo odmerjenega počitniškega časa v Sankt Johannu. Pogosto je tako, naj se gre za tista dva dneva ob koncu tedna, kak praznik, ali počitnice. Dokler delam in sem mlad in mladosten, hodim na počitnice, ko bom starejši in nekaj manj mladosten in bom upokojen, si bom dopustil kak dopust.

Vedoč, da me čaka dolg in razgiban potep, gor pa dol in sem pa tja, kot običajno torej, sem se na pot odpravil nekaj bolj zgodaj kot običajno. Vreme je bilo že zjutraj kot naročeno in je takšno ostalo ves dan, kopasta oblačnost, kar je je bilo, je poskrbela, da sonce ni zmoglo pripekati na vso moč. Od doma sem se odpeljal skoraj kot od doma, to je, okolica počitniškega doma mi je že tolikanj domača kot domačega doma.

Na začetku kot v torek proti Chiemseeju, potem pa pred prvim klancem desno in po ravnem proti Nemčiji. Skoraj prazna cesta me je vodila ob rečici Großache, blizu zaselka Erpendorf sem pripeljal na glavno cesto in po njej nadaljeval proti meji. Tudi tod malo prometa, kolesarjenje mi je bilo v užitek, sploh potem, ko sem zapeljal na kar dolg in sorazmerno strm klanec, ki se je končal v Reit im Winklu, priznanem zimsko športnem središču. Nekaj prej sem prečkal mejo z Nemčijo, tod Schengen še deluje, torej nobenih vojakov ali policistov, enako kot pred dnevi, ko sem šel do Chiemseeja. Pomislil sem na to, kaj bo prej. Ali naša severna meja spet brez kontrol ali spet kontrole na vseh mejah znotraj EU oziroma znotraj Schengna. Hm . . .

Že sredi klanca mi je zadišalo kofe, a kar nisem našel lokala, ki bi mi sedel na prvi pogled. In je bila vas prej mimo, preden sem jaz našel primerno teraso ali vrt(iček). Nič ne de, sem si mislil, še dolga pot je pred menoj, prej ali slej bom našel kaj primernega. In dejansko sem, a precej kasneje, kot sem pričakoval. Verjetno sem izbirčen, kdo ve.

V nadaljevanju potepa sem imel dolg klanec, ki se je končal nekaj kilometrov pred Ruhpoldingom, takisto priznanim zimsko športnim središčem. Do tam sem kolesaril mimo jezera Weitsee, krasno jezero, dolgo, tudi močvirnat svet pred jezerom je res lep. Prav ob jezeru je bila tik ob cestišču ograja, nobenega primernega mesta, da bi stopil z bicikla, sredi ceste vsled sicer redkega prometa ne gre, in tako sem ostal brez fotografij res čudovitega jezera. Nižje in višje se je ob cesti našlo nekaj makadama, a radi drevja in grmičevja razgledov ni bilo kaj prida. Ni kaj, se zgodi, včasih brez fotografije česa zanimivega ostanem tudi zato, ker se mi sredi klanca ne ljubi ustavljati. Kakorkoli, od Reit im Winkla do skoraj Ruhpoldinga sem moral v zmeren klanec, okoliš je bil čudovit, ne samo jezero, tudi hribovje nad njim. Ta konec sodi v vzhodne Chiemgauske Alpe (Ostlicher Chiemgauer Alpen), najvišji vrh Sonntagshorn v višino meri 1961m. Nekaj gostiln ob poti name prav tako ni naredilo pravšnjega vtisa, zato sem do kofeta prišel šele v Ruhpoldingu. Tudi tortico sem snedel, kaj je ne bi, saj mi je cuker že pošteno padel.

Za Ruhpoldingom me je pot vodila do Siegsdorfa, od tam do jezera Chiemsee ni prav daleč, a bi bil ovinek zame preveč, saj me je čakala še dolga pot domov. In to v doooooolg klanec, precej daljši, kot sem ga imel med Reit im Winklom in Ruhpoldingom. Tudi strmejšim. Čutilo se je, da vozim po nižini, saj je sonce pripekalo, dočim je prej v hribovitem svetu samo grelo. Do Pettendorfa še po neznanih mi cestah ino poteh, tam pa sem prišel na cesto, po kateri sem se vozil med turo do Chiemseeja. Vedoč, kaj me čaka v nadaljevanju, sem primerno stopnjeval tempo. Po ravnem hitro, navzdol hitreje, navzgor bolj ali manj počasi, odvisno kako strmo je bilo to navzgor. Do avstrijske meje mi je šlo po občutku nekaj lažje in hitreje, kot pred dnevi, dočim se mi je nekje od Schwendta do doma že malce vleklo, tudi utrujenost se je stopnjevala, bližje koncu potepa sem bil. Nekaj radi dolge in razgibane poti, nekaj pa vsled sončnega in poletno toplega dne. Da bi lažje zmogel do konca, sem se ustavil v gostilni ob cesti in si privoščil pšenično brezalkoholno. Imeniten izotoničen napitek, ki nadomesti veliko tistega, kar si s potenjem izgubil in odlično odžeja. Krajši počitek mi je dobro del, pivce mi je povrnilo nekaj moči, noge so se malce spočile, do tam, kjer sem zagledal Kitzbüheler Horn in od koder me je čakal samo še dolg spust, sem pribrcal živahno in hitro. Še zadnjič sem se razgledal na kraj, kjer počitnikujem, na okoliške gore, in že sem drvel v dolino.