petek, 9. avgust 2024

Kufstein (kolesarjenje, <-> 63 km, ↗ 630 m)

Veliki srpan, četrtek 8.8.2024

Če so bili v nedeljo zvečer vremenski obeti še takšni, da konkretnejših padavin ne bo vse do petka, je bilo v torek popoldan precej drugače. Že v sredo dopoldan tu pa tam kakšna kaplja, popoldan pogoste plohe in nevihte z obilnimi padavinami, četrtek pa turoben in bolj kot ne suh. Dneva počitka se po dveh krasnih in kar napornih potepih nisem branil. Dopoldan sem si privoščil izlet v Kitzbühel, popoldan pa je bil namenjen branju, kuhanju, pisanju spominov, tudi dremež ni izostal.

Četrtkovo jutro je bilo sivo in hladno, za popoldan je bilo napovedanih nekaj ploh. Bi, ne bi... Sedel sem za računalnik in pobrskal, kam bližje bi se lahko odpravil z biciklom. Vsi potepi, ki sem imel zabeležene kot možne, so bili dolgi okoli sto kilometrov, tudi več, v takšnem vremenu pa se česa takega nisem želel lotiti. Hitro sem našel Kufstein, približno traso prenesel v Komoot/Garmin in že sem bil na poti.

O poti oziroma vožnji do tja je škoda besed, cesta je imela klance tako navzgor kot navzdol, na slednjih je seveda letelo, da je bilo veselje. Sicer pa kar nadležno, ker sem kolesaril po glavni cesti in je bilo na njej precej prometa. Da se bom vračal po drugih cestah ino poteh sem vedel že na pol poti do Kufsteina. Tam sem ob reki Inn posedel v prijetnem lokalu, tik pod utrdbo. Pokuk na zemljevid je bil dovolj, da sem vedel kje zapustiti glavno cesto, da bom imel potem na kolesarski ves čas smerokaze, pa mi je razodel Google. Že tako turobno vreme se je vidno slabšalo, k sreči zaenkrat v drugi smeri, kot je bil moj dom. Pohitel sem iz mesteca in nedaleč ven udel kolesarsko stezo. Vse kaj drugega, kot glavna prometnica, če zjutraj ne bi hitel, bi se tudi tja in ne samo nazaj peljal po njej. 












Tudi na kolesarski se najdejo klanci gor in dol, vrh enega sem se blizu nekaj hiš ustavil, da fotografiram kozice in okoliš. Kar k meni pristopi gospa iz bližnje hiše, zatem še gospod, predvidam njen mož, in me pobarata kam sem namenjen. Jima povem in dodam, da sem se ustavil, da naredim par fotografij. Nasmejana sta mi dejala, da sta me o tem, kam sem namenjen, povprašala zato, ker se pogosto zgodi, da kdo na biciklu nadaljuje mimo njune hiše gor, namesto  dol, ker je pač tisto pot videti kot glavno. Odvrnil sem jima, tudi sam nasmejan, da imam za te primere navigacijo, ziher je pač ziher, celo tako se moram kdaj pa kdaj nekaj malega vrniti, ker sem malce prezgodaj ali prepozno zavil v to ali ono smer. Potem smo še malo o vremenu, da  res kaže na dež, in o tem, od kod sem. Jima povem, potem pa me gospa vpraša, ali je Ljubljana blizu Bratislave?! Komaj sem se zadržal, da nisem padel v smeh. Vljudno sem jima razložil razliko med Slovaško in Slovenijo in dokaj podrobno kje Slovenija je, geografsko gledano. Upam, da je zaleglo, roke pa ne dam v ogenj. Me je pa gospa pohvalila, da mi gre po nemško dobro od jezika, česar sem bil seveda vesel. Še tschüß in že sem brzel naprej. 








Nekaj naprej me je kolesarska steza popeljala skozi manjše mestece, na koncu katerega bi moral po podvozu nadaljevati pod glavno cesto in onstran nje naprej domov. Žal je prav tod pričelo kapljati izpod neba, debele dežne kaplje so počasi polzele po stekelcih očal. Par trenutkov za premislek, pokuk na zemljevid, potem pa hitro telefon v PVC vrečko, vetrovko nase in kar po glavni cesti dol ven. Pač po najkrajši poti, ki je bila k sreči zelo dolg in dokaj strm klanec navzdol. Prav nič me ni motilo, da je cesta vse bolj mokra, gonil sem kot sem zmogel in upal, povsem osredotočen na cesto pred menoj. Tako osredotočen, da nisem upal pogledati na Garmin, kako hiter sem. K sreči prometa v to smer ni bilo kaj dosti, vrh vsega sem kmalu potem, ko se je pričela ravnina, zavil na stransko cesto, po kateri Sankt Johann ni bil daleč. Do tam je ploha precej pojenjala in ko sem sedel v taisti lokal kot dvakrat pred tem, je že nehalo padati. Kofe in brezalkoholno pšenično, tudi to kot dvakrat pred tem. 


Do doma ni bilo daleč, tam sem obrisal/očistil kolo, potem v red spravil samega sebe, nato pa štedilnik, hladilnik in kar je teh reči. Po obedu me je nekaj vremenskih napovedi spravilo v še boljšo voljo, saj so vse po vrsti za naslednji dan obetale prelestno poletno vreme. 

Ravno prav za zadnji potep, ki bode tudi najdaljši in me bo spet vodil po Nemčiji . . .

-> posnetek prevožene poti

Ni komentarjev:

Objavite komentar