Kimavec, sobota 7.9.2024
Radi poletne pripeke sem počakal na znosnejše temperature, z vročino že lep čas nisva na ti. Čeravno niso obetali kaj prida sončen dan, suh vsekakor, sem vzel pot pod noge. Jutri naj bi deževalo, teden dni kasneje pa bi že znalo pobeliti višje vrhe.
"Adijo, pamet, stara kurba, adijo, svet..." Refren pesmi Lačnega Franza, ki mi vse pogosteje pride v ušesa. Kamorkoli se obrneš, vse gre v maloro, ni več vrednot, morale, etike, celo vreme je šlo v tri krasne.
Vsake toliko se mi zgodi, da se potep ne odvije v skladu z načrti, vsaj ne v celoti. Se pač pogosto potepam in se mi včasih še dodatno dogaja. Na ture, katere sem nekoč že opravil, nekatere tudi večkrat, in na ture, ki so manj zahtevne, se včasih ne pripravim kot gre, češ, saj me nima kaj presnetiti. O, pa me, sem ter tja, potem se mi še dodatno dogaja, tudi danes tako.
Četrt pred osmo sem vzel pot pod noge, parkirišče skoraj prazno, samo nekaj njih, ki so sprehajali pse. Onstran rečice Storto sem udel pešpot, če bi gor ven nadaljeval po gozdni cesti, po kateri sem sestopal pred leti, bi imel kar nekaj daljšo pot. Videti je bilo, da je tudi tod deževalo, luže na cesti, blato na poti, mokre trave ino grmičevje. Vreme je bilo sivo in turobno, nič ni kazalo na to, da naj bi se že dopoldan zjasnilo. Do konca gozdne ceste sem se lepo ogrel, ujel primeren tempo, recimo, da se mi je pričelo dogajati, kot gre.
Na koncu ceste je bil parkiran terenec, tam sem zaslišal ropot motorne žage višje v gozdu. Vlažno in sivo ozračje ni nudilo kaj prida užitkov, če sploh kaj, a upanje na sonce nekaj višje je bilo dovolj za prijetno razpoloženje. Hitro sem zmogel do mož, ki sta podirala drevje ob poti, par besed o tem, kam sem namenjen, o vremenu in že sem šibal naprej. Menila sta, da mi ne bo potrebno daleč in že bom na soncu. No, ni bilo čisto tako, do sonca sem imel še lepo pot. Vse do velikega skalnatega spodmola in naprej do grapice, ki pripelje na pobočja pod Forcello Terza Piccola, mi je pot dobro ostala v spominu. Tu pa tam kaka zbledela markacija, kaka pofarbana ploščica na drevesu, in lepa stezička, po kateri sem prišel do široke, precej podrte grape. Vidljivost je bila ves čas samo nekaj deset metrov, grapa se je kar naenkrat pojavila pred menoj, na prvi pogled sem pomislil, da se sploh ne bo dalo čez. No, pa ni bilo nič hujšega, sledil sem odtisom v pesku in kot bi trenil sem bil na drugi strani. Tako kot pred grapo sem tudi za njo nadaljeval po krasni stezi, pravi mulatjeri, tod nekje sem pričel oprezati za stezico, po kateri bom nadaljeval proti forčeli. In pridem do grapice med rušjem, jo na hitro ošvrknem z očesom in ker ne ugledam nič markiranega, nadaljujem naravnost, mimo velike skale, na kateri je narisana obledela markacija. Zdi se mi nekam postrani, a kaj bi to.
Ne traja dolgo, da se mi prične svitati, da nekaj ne štima. Kar naenkrat nobene markacije več, steza pa še vedno udobna, tu pa tam bi šlo celo z MTB. Potem pridem do prvega zaraščenega mesta, pa nekaj naprej do drugega, markacij seveda nikjer, zaradi mokrote sem kmalu premočen do razkoraka. Jaz pa kar rinem naprej, zavedajoč se, da sem krepko falil. Čemu sem trmaril tako dolgo, še danes ne vem. No, potem je steze k sreči naenkrat zmanjkalo in storil sem, kar bi moral storiti že precej prej. Rikverc in to kar se da hitro, najbolj zato, da se rešim mokrega rastja, saj sem bil premočen skoraj do popka, Kako to, da so noge ostale suhe, da so membrana in impregnacija zmogli močo in čevlji niso premočili, mi bo vedno ostala uganka.
Slutil sem, kaj slutil, prepričan sem bil, da bom pot proti forčeli udel točno v tisti grapici, ki sem jo nekaj prej samo ošvrknil z očesom. Kar hitro sem bil tam, kake pol ure, največ tričetrt, sem zapravil za bluzenje sem ter tja. Tam na veliki skali, skoraj balvanu, pogledam tisto postrani narisano veliko markacijo in v trenutku mi je vse jasno. Pokukam še v grapo, podobno suhi strugi hudournika, in glej ga zlomka, uzrem obledelo markacijo. In nekaj višje še eno in višje spet in tako naprej. Vse do forčele.
Po nekaj desetih metrih se je grapica razširila, kmalu sem ob njej udel lepo stezičko. Višje sem prišel v odprt svet, tu je končno za silo posijalo sonce, prav potreben sem ga bil, moje mokre hlače še bolj. Nekaj naprej sem uzrl par, katerega sem na škrbini dohitel, tudi prehitel, saj sta se namenila počiti pred vršnim vzponom, dočim sem sam sklenil potegniti do vrha brez pavze.
Na začetku grape sem pospravil palice, se razgledal po nadaljni poti in pričel s poplezavanjem. Skrotast teren je zahteval previden korak, tu pa tam je pomoč rok prišla še kako prav. Do preduha sem bil hitro, tudi tokrat sem ga obšel po lepo razčlenjeni plati, prek katere še vedno visi vrv. Zna biti še vedno ista, s katero sem si pomagal pred leti, tako se ji že pozna zob časa. Še ozek in izpostavljen grebenček in že sem bil na travnatem vršnem pobočju, po katerem nisem imel več daleč do križa. Navkljub sončku, ki se je trudilo sijati izza oblakov, je bilo kar hladno. Topleje sem se odel, se malce razgledal in sedel k počitku.
Nedolgo za mano je na vrh pristopil tudi par, čestitke za uspešen vzpon, par besed o vremenu in okoliških gorah, in že sta sestopala. Verjetno zato, ker sta nahrbtnika pustila nižje. Samota in tišina sta tako ostali samo moji, prepustil sem se jima s srcem in dušo, vmes pa poskrbel še za telesce, da ga ni dajala lakota.
Sestopil sem previdno, ne gre, da bi hitel v takem svetu. Na forčeli smo še zadnjič poklepetali, izvedel sem, da rada obiščeta Ljubljano, tudi naše gore so jima ljube. Še srečno in že me ni bilo. Da je do sedla Passo della Digola pot precej podrta sem vedel, a sem se je vseeno lotil, saj sem si želel krožnega potepa. Krša je bilo res precej, prava podrtija, ne enkrat se mi je zgodilo, da sem bil jaz na enem koncu, markacija in pot pa na drugem. A se je lepo izšlo, podrt svet je bil hitro za menoj, ko sem stopil na travnik v macesnovem gaju, sem skoraj zaukal od veselja.
Na sedlu sem si pri lični koči dotočil vode, tam sva se srečala s prijaznim kosmatincem. Nekaj časa mi je sledil, potem pa se je odločil za osvežitev v bližnji mlaki, tam smo se srečali z družino, čigar pes je bil.
Gozdna cesta v dolino se mi je kar malce vlekla, po svoje prav tako, sem vsaj v miru razmislil še o tem in onem, kar se bližnjega časa tiče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar