Zimski preblisk, dober teden dni pred koncem poletja, je bil kriv za novo kolesarsko dogodivščino. Kar nekaj snega je zapadlo višje v gorah, razmera nič kaj skladna z mojimi potepuškimi načrti, hočeš nočeš sem se moral sprijazniti z drugačnim početjem drugje.
Tokrat sem se odločil za nekaj kar tako, bolj mimogrede, brez točno začrtanega itinerarja. Palmanova naj bo cilj oziroma kraj, kjer se obrnem nazaj proti morju, tja vsekakor skozi Krmin, ker imam tam prijeten opravek, nazaj pa prosto po Prešernu, v skladu s trenutnim navdihom ino počutjem. Čeravno tiste konce že dobro poznam in so mi res domači, brez Garmina ni šlo. Vseh stranskih cest verjetno ne bom nikoli spoznal, vrh vsega nekatere sčasoma zavijejo drugam, kot bi sam želel, spet druge postanejo makadamske, kar mi s tem biciklom ni najbolj po godu, pa še kaj bi se našlo. In mi Garmin pripomore, da se vozim tam, kjer mi je ljubo in se mi večinoma fino dogaja.
Spet sem začel ino končal v Tržiču, za izhodišče sem določil veliko brezplačno parkirišče pri parku Giardino Srečko Kosovel, nekaj malega pod železniško postajo. Če bi se imel namen po potepu vreči v morje, bi začel v Marini Julii, a mi danes ni bilo kaj prida do čofotanja. Skozi mestece sem se lagodno počasi odpeljal na podeželje in kaj kmalu prikolesaril do kostnice v Sredipolju. Zagraj ni bil daleč, tam sem zavil proti Gradišču ob Soči in nadaljeval do Krmina. V sam kraj mi načeloma ne bi bilo potrebno zaviti, a sem imel tam opravek, zato sem se odpeljal proti Goriškim Brdom vse do priznane trattorie, ki jo z zvezdico pohvali celo Michelinov kuharski vodnik. S prijazno gospo sva poklepetala o mojem skorajšnjem obisku, potrdila rezervacijo in se z nekaj besedami dotaknila tudi sedemhodnega menuja, s katerim nas bodo razvajali.
Po taisti poti sem se vrnil v Krmin in od tam nadaljeval v Palmanovo. Časa za premišljevanja, načrtovanja, spominjanja in še česa v izobilju, na manj glavnih cestah skorajda ni bilo prometa, tudi vreme je bilo kot naročeno za te sorte potep. V Palmanovi sem se kot običajno zapeljal v samo središče starega mesteca, centro storico, in tam našel eno zadnjih prostih miz v eni od gostiln. Tako kot med minulimi obiski je bilo turizma kar nekaj, toplo in sončno vreme je pripomoglo, da so bile terase zelo zasedene. Odlična bruschetta s pršutom in sirom je teknila, da je bilo veselje, Coca Cola in kofe pa sta nekako že stalnica med mojimi kolesarjenji. Z užitkom sem mlel dobrote in se nastavljal sončku, kje drugje drugače bi znal celo zadremati od samega ugodja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar