Vinotok, nedelja 6.10.2024
Deževju ni bilo videti ne konca, ne kraja. Višje sneg, presenetljivo precej snega za začetek oktobra. Ob morju in v Vipavski dolini pa burja, dan pred današnjim potepom krepko prek sto kilometrov na uro. Da se bodem nekam nižje odpravil peš, sem se kar hitro pomenil sam s seboj, nekaj dlje je trajalo, da sem se odločil, kje se ima to zgoditi. In sem šel, kam drugam, kot na mojo ljubo "čimo" v Reziji. Bilo je tako pravljično, kot še nikdar doslej, čeravno sem se že petič odpravil nanjo. Toliko potokov in potočkov ter slapov in slapičev na tej poti še nisem videl.
Avto sem pustil na placu pred cerkvijo in urno vzel pot pod noge. Jutro je bilo precej sveže, ni kaj, jesen je tu in kratki rokavi pod jopico kmalu ne bodo več dovolj. Sprehod med kapelicami na Kalvariji mi je vedno v užitek, pogled prek božje njive proti Koritu in kaninskim vršacem je vedno znova tako prelesten, da se mi orosi oko. Pokopališči v Ravanci (Ravanzä, Prato di Resia) in nad Potokom (Patoc) pod Monte Jamo sta radi lege in razgledov zagotovo takšni, da ne bi imel nič proti, če bi na koncu moje poti prgišče pepela našlo svoje mesto na enem od teh.
Do potoka sem se ogrel, ujel pravšenj korak, potem pa zložno in složno, lepo je biti v ravnovesju s samim seboj, zagrizel v strmino. Res je kar strmo gor ven, vse do razpotja na sedelcu Forchia je bore malo položnega sveta. Nekaj potočkov je bilo tako vodnatih, da sem se moral pomujati, ko sem skakal prek njih. Vse do sedla so ob poti, po njej in preko nje tekli potočki, precej je bilo tudi slapov in slapičev, žuborenja deroče vode ni bilo mogoče preslišati. Tako vodnate Cime Tulsti oziroma poti nanjo ne pomnim, obilo vode je bilo tudi tam, kjer med minulimi obiski še pomislil ne bi, da lahko tam kaj teče.
Pot mi je šla dobro izpod nog, črn bor je počasi zamenjala bukev, sledila je ena in edina krajša uravnava in za njo še zadnji strmejši deli poti. Tam se mi vedno znova zasmeje, saj vem, da je sedelce blizu, naprej do vrha pa ni več daleč. Pred sedelcem me je presenetil še en krasen slapič, ki je drl po poti, hočeš nočeš sem moral nadaljevati čez drn in strn po hosti. Nekaj višje nazaj na pot, še malo in že sem bil na razpotju. Tam je še vedno skladovnica drv, pokrita z modro ponjavo, takšna, kot je bila lani decembra. Je ista ali ne, ne bi upal trditi.
Nadaljnja pot me je vodila po dokaj položnem slemenu, zložen vzpon je čudovit, takšnih poti se zlepa ne naveličam. Dejansko imam občutek, da bi se dalo po takih in tem podobnih poteh hoditi kot nekakšen perpetuum mobile, brez konca in kraja torej. Skoraj glasno sem se menil sam s seboj, češ, malce naprej boš moral par korakov navzdol, potem ni daleč do ruševin, za njimi še zadnja strminica, pa steber električnega daljnovoda in že boš na vrhu. In res je bilo tako, enako kot štirikrat poprej. Na vrhu podobno kot spodaj nad Kalvarijo, par solz v kotičkih očeh, sreča, radost, tudi hvaležnost za takšne in tem podobne trenutke. Kar sesedel sem se na zaplato suhe trave in bil nekaj dolgih trenutkov odklopljen od tukaj in sedaj.
Potem pa kot običajno lep čas izgubljen v spominih ino željah, vmes par požirkov in nekaj grižljajev, razgledovanje, nekaj posnetkov za spomin. Sedim in se razgledujem, kar pričnejo zvoniti cerkveni zvonovi v dolini. V mislih se preselim v dolino, do pokopališča oziroma božje njive, mimo katere sem šel gor grede. In spet me ujame misel, ki me je ujela že večkrat: Ali mrtvi ljudje vedo, da so umrli ... Tudi misli o duši in telesu so se prikradle v razmišljanja, takisto ne prvič. Da je telo embalaža naše duše, ki gre v peč ali trugo, ko nas duša zapusti. In potem črvi opravijo svoje ali pa se prgišče pepela nekam raztrese ali zakoplje. Kaj pa duša, vse tisto, kar smo dejansko bili, naša doživetja, izkušnje, znanja, misli in še in še, vse tisto, kar nas je naredilo človeka, kam za vraga gre tisto. Ostane duša ujeta v prostoru in času v neki drugi dimenziji, je dejansko možna reinkarnacija, morda nekaj tretjega, ali pa je konec dejansko konec vsega, ko enkrat ugasneš.
Verjetno bi še danes sedel vrh moje ljube "čime", če bi želel priti temu do dna, kaj sedel, svoj konec bi lahko dočakal zgoraj, pa tudi s tem ni rečeno, da bi prišel do razodetja.
Sestop sem prvič opravil brez ovinka do stavola Goslo. Domov grede sem bil namenjen še v Ukve, pa sem moral gledati na uro, da mi zadruge ne bi prej zaprli. Mimogrede sem opravil s strmino, v gozdu nad pokopališčem stopil še do križa, ki sem ga gor grede spregledal, in na koncu še malce postal pri obelisku nad cerkvijo in Kalvarijo. Res je lepa "Ta rožina dolina", ljuba Rezija, še zdaleč ne edina takšna. So kraji, gore, obale in še marsikaj, ki ti zlezejo pod kožo, in če se le da, jih rad in pogosto obiskuješ. Tudi "čima" je bila ljubezen na prvi pogled, vsaj z moje strani, verjetno pa tudi ona ni ravnodušna do mene, saj me vedno znova odprtih rok sprejme v goste.
Še pridem, z veseljem, če le ni v zvezdah, luni in še kje drugače zapisano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar