Vinotok, nedelja 27.10.2024
To pa ono, tudi tisto, včasih nepričakovano, in teden je naokoli. Tudi kak dan več. Čas teče, nič ne reče, neslišno odšteva odmerjeni nam čas.
Začel sem v Tržiču, Monfalcone, Marina Julia je precej priročno izhodišče. Jutro je bilo toplo, poletni opravi sem dodal še rokavčke in brezrokavnik in vzel pot pod kolesa.
Marano Lagunare sem izbral kot cilj potepa, tja in nazaj po različnih si poteh, ki se bosta križali v Červinjanu. Običajno idejo dobim na Koomotu, potem pa si pot prilagodim lastnim željam, tokrat pa sem itinerar začrtal kar sam. Tja skozi Oglej, nazaj pa skozi Palmanovo. Sila domači kraji, precej pogosto obiskani, peš in na kolesu, poti med njimi oziroma ceste, ki jih povezujejo, pa nekaj manj, sploh tiste lokalne, katere sem izbral danes. Računica, da bode na njih manj prometa, se je odlično izšla, samote je bilo na cestah v izobilju.
Do Ogleja sem se ogrel, pot sem že večkrat prevozil in mi je dobro znana, naprej do Červinjana pa sem odkrival nov svet. Mestece me je prijetno presenetilo, enkrat prihodnjič si ga temeljiteje ogledam, tudi kje posedim in si kaj privoščim. Tokrat sem ga mimobežno, saj sem sklenil, da se do Marana ne ustavljam kaj dosti, če sploh kaj. Poganjanje pedal mi je šlo dobro izpod nog, bojazen, da sem radi nekaj počitka ob vso kondicijo, je bila odveč. Na klancih bi znalo biti drugače, to preverim v kratkem. Po lokalnih cestah sem pripeljal na vpadnico in bil po njej kaj hitro v središču Marana Lagunare. Pomanjšan Piran, recimo, res lično staro mestece, a precej manjše. Tistih nekaj restavracij, kjer strežejo morske dobrote, ni imelo proste mize, vse je bilo rezervirano, zato sem smuknil do bližnje pizzerie in si tam privezal dušo. Okusna pizza iz krušne peči, pred tem pogrinjek, in hladen radler so bili imenitno kosilce, sedlo je kot sede ata na mamo. Malce sem še posedel, potem pa odbrzel naprej nazaj. Naprej zato, ker sem nadaljeval s potepom, nazaj pa zato, ker sem se že vračal proti Tržiču.
Do Palmanove še naprej po stranskih cestah kjer je šlo, tam krog po centru storico, potem pa naprej proti morju. V Červinjanu sta se poti tja in nazaj skoraj dotaknili, naprej do Tržiča pa spet drugje kot zjutraj oziroma dopoldan. Po kakšnih osemdesetih prevožnih kilometrih sem začutil utrujenost v nogah, zato sem malce zmanjšal tempo in brez večjih težav opravil še s preostalimi dobrimi dvajsetimi.
Zadnjih par kilometrov se je povsem zjasnilo, posijalo je sončece in me prijetno pogrelo.
Smuknil sem v druga oblačila ino obutev, naložil bicikel na prtljažnik in se odpravil domov. Še prej pa špeža, tokrat COOP, doma v hladilniku so se skoraj že naredile pajčevine ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar