Moja pota po gorah (ino drugod): Creta di Mimoias (cima est, 2024)

Vinotok, četrtek 31.10.2024

Šest let tega konec septembra, danes na zadnji dan oktobra. So gore ino kraji, ko že med prvim obiskom vem, da prvič ne bo zadnjič. Creta di Mimoias je ena tistih gora, kjer sem med prvim vzponom že na pol poti navzgor vedel, da se nekoč snideva kot stara znanca. In ta nekoč bi se zgodil precej prej, zna biti, da tako kot prvič, v družbi princeske, če ne bi bilo valovanja in zapiranja vsled epidemije ne tako davno tega.

Če bi napisal, da je bilo kopiraj/prilepi prvega obiska po eni strani ne bi bil daleč od resnice, po drugi pa bi precej brcnil v temo. Na Cimi Tulsti, recimo, sem bil že petkrat, pa razen poti in samega vrha nikoli ni bilo enako, podobno pač. Osebno razpoloženje, vremenski pogoji, s tem povezani razgledi z vrha, premišljevanja med potepom, ki gredo enkrat v to, spet drugič v drugo smer in še nebroj malenkosti, ki delajo dneve, dogodke, doživetja in še marsikaj različne med seboj. Par današnjih miselnih prebliskov je bilo dovolj, da ideja o tretji poti na Mimoias živi in se bo morebiti nekega dne tudi udejanila. Tako kot prvič sem avto pustil na velikem makadamskem parkirišču, kjer je ob cesti velika panoramska tabla z napisom "Benvenuti in Val Pesarina", gledano v nasprotni smeri, kot sem se pripeljal sam. Če prvič blizu parkirišča nisem našel nobene markacije, mi je to danes uspelo, tabla oziroma smerokaz nekaj višje na gozdni cesti pa je še, a že v precej dotrajanem stanju. Vsekakor dovolj, da veš kam, če si prvič tod. Jutro je bilo božansko, vse od vremena, toplote, razpoloženja in še česa je bilo na zavidljivem nivoju, še preden sem dobro stopil na pot sem vedel, da me čaka pravljičen dan. In je bil, še kako je bil, o tem v nadaljevanju.

Pred časom mi je malce ponagajalo zdravje, k sreči samo prek vikenda in to takšnega, ko vreme ni bilo za nikamor. Nekaj kasneje je sledilo razvajanje v La Subidi in dan kasneje v Cikutih pri prijateljici in njeni družini, pa nekaj kolesarjenja, tako da nisem imel pojma, kje in kako sem z gorniško kondicijo. Potepa sem se radi tega lotil počasi, po cesti sem se bolj sprehajal kot hodil, šele malce pod casero, kjer sem stopil na peš pot, je korak postal strumnejši. Huda ura je tudi tod pustošila po naravi, zato je del poti speljan naokoli, možici in nekaj rdečih pik poskrbijo, da greš na izi preko tega. Kmalu sem bil pri veliki skali z nezgrešljivim napisom "Creta Mimoias", od tod dalje so mi pot kazali bolli rossi. V senci je bilo hladno, radi vlage skale spolzke, skozenj gozd sem moral popaziti na korak, saj je bilo ponekod precej drsno. Čim sem prišel na plano, pod mogočna ostenja, je bilo bolje, potem je bilo nekaj previdnosti potrebno samo še v sila strmem žlebu, ki me je privedel pod vršno pobočje. Tega žleba se spomnim še od prvič, princeska je takrat tako hitela, da sem skoraj tekel za njo.

Tu nekje so noge postale težke, telo utrujeno, sapa krajša. Pri avtu sem se odločil, da do vrha za nobeno ceno ne pokukam na uro, torej ne sledim kako visoko sem že in kako hitro sem na poti. Da grem po občutku in vrh gore vidim, kako mi je šlo, potem pa čas vzpona primerjam s počutjem in tako nekako vidim kje sem. Kondicijsko, seveda. Zatorej sem nadaljeval "na pamet", vedoč, da vrh ni prav daleč, takisto, da me nad žlebom čaka še eno strmo pobočje pred vršnim, na oko nekaj manj strmim. A še zdaleč ne položnim. In hropem navzgor, no, hropel nisem, sem bil pa zasopel, čeravno nisem imel občutka da hitim. In pridem do mlake pod Paradaro, se malce razgledam, potem pa nadaljujem čez strmo skalovje gor ven. Ne samo strmo, tudi spolzko je bilo, previden korak je bil še kako na mestu. Čim se je položilo, je pot zavila levo, po mehkih travah sem nadaljeval navkreber. Malce sem ter tja in že sem zagledal vrh s križem na temenu, na prvi ino drugi pogled precej daleč, tudi visoko. No, ker sem tod že hodil in je spomin še segel šest let nazaj sem vedel, da tako hudo, kot je bilo na prvi pogled slutiti, niti slučajno ne bo. S podobno zmernim tempom sem nadaljeval, a me je utrujenost že tolikanj načela, da sem vsak toliko malce postal in poduškal. Dvakrat, trikrat tako, in že sem bil zgoraj. Vesel, srečen, tudi presenečen. Pogled na uro mi je razodel, da sem hodil minutko ali dve več kot dve uri, torej niti nisem bil počasen. Juhuhu, fino. Nisem še za v staro šaro, star gor ali dol.

Rahel vetrc je poskrbel, da sem se topleje odel, potem pa sem se, še preden sem se lotil provianta, temeljito razgledal. In imel kaj videti. Val Pesarina, onstran Bivera in Clapsavon, blizu Tiarfin in zadaj Brentoni, nekaj vstran Morgenleit in Pieltinis, v daljavi Dolomiti, bližje pa ljube Terze, Cretoni, Crete in mnogobroj manj znanih gora. Tudi neznanih, kaj bi brez njih.

Lep čas sem čepel zgoraj, mlel dobrote, užival v tukaj in sedaj, se razgledoval in še razgledoval, spominov obilo, kamorkoli sem pogledal, na karkoli sem pomislil. Želja ne dosti manj. Če bi bil mačkon, bi predel, da bi se slišalo do casere nižje spodaj.

No, potem je prišel čas, kot običajno pride za vse in vsakogar. Tokrat za sestop. Navzdol je šlo lažje, čeravno je tu pa tam drselo podobno kot gor grede, tudi trave znajo biti sitne v sestopu, sploh če so sila strme. Pod Paradaro sem bil hitro, žleb sem previdno, potem pa po gozdu ni bilo daleč do ceste. Tam sem zavil levo in se pomujal do casere Mimoias, s princesko tja nisva stopila, ker je bila takrat še živina na paši. In sem danes planino namesto Paradare, da sem imel nekaj za povrh. Stan je že kar dotrajan, a nudi zavetje v sili. Spalna vreča in podloga, pa bi se prav lepo prespalo, celo zakuriti bi se dalo, dračja je v okolici precej, ognjišče pa daje slutiti, da vsake toliko še zagori v njem. Na planini sem tudi pogledal, kje je vremenska postaja s spletno kamero, predvsem pozimi rad pogledam, kako je s snegom v teh koncih. Zdaj, ko vem, kje je kamera in kje stan, kakšna je planina, bo pogled prek spleta precej bolj domač.