sobota, 31. maj 2025

Cimadors Alto (2025)

Veliki traven, petek 30.5.2025

Jeseni bo deset let tega, kar sem se prvič povzpel na ta imeniten razglednik nad Val Aupo. Kajpada v družbi princeske, zanjo tretje leto odkrivanja prelesti karnijskih gora, zame kakšno leto več. Gore v teh koncih mi še niso bile kaj prida znane, s pomočjo zemljevida sem 'odkril' bližnja Creto Grauzario in Sernio, pa Amariano nedaleč stran, tudi Pisimoni in Zuc dal Bor sta ostala v spominu. ter seveda kaninsko pogorje in Rezija. Poldrugo leto kasneje drugič nanj, s prijateljico, takrat že precej domače, ne samo ti konci, tudi širše. S te ture mi je še najbolj ostalo v spominu nabiranje regrata nad zaselkom Borgo di Mezzo, ki sva ga po potepu nabrala za veliko vrečko. 

O Cimadorsu sem premišljeval že lani jeseni, a sem radi požara, ki je v teh koncih divjal takrat, turo preložil na letos. Tako hudo je bilo, da so iz zaselkov Moggessa in Monticello evakuirali prebivalce, gasilska letala pa so vodo zajemala ne samo v domačem Lago di Cavazzo, temveč tudi v avstrijskem Belem jezeru (Weissensee). Ne gre, da se greš tja potepat kmalu po takšni katastrofi. 


Počasi se približuje čas, ko se bodem z gorami, morjem, biciklom in še marsičem ukvarjal bolj ali manj samo še ob delavnikih, med vikendi in prazniki bom doma užival ob delu na vrtu, kuhanju, pisanju knjige, ki nastaja na osnovi tega bloga, tudi z risanjem oziroma učenjem le tega bom nadaljeval. Zato sem se na Cimadors odpravil danes, dan pred vikendom, recimo temu trening za čas, ki prihaja. 

Ko sem s Pontebbane zavil v Možac, sem postal nestrpen kot otrok, ki komaj čaka, da odvije darilo. Nekako tako, kot davno tega, ko si vedel, kakšno darilo boš dobil za Dedka Mraza, a si moral nanj počakati do silvestrskega večera. Sam sem darilo odvijal počasi, ovinek za ovinkom, vse do Badiuza oziroma do parkirišča tik pod. Neverjetno, kako mi je ostala v spominu sila strma in ozka cesta od Grauzarie gor, ostri in nepregledni ovinki, globoki kanali za odvodnjavanje, vse to in še kaj, kot bi se tod vozil pred nekaj meseci in ne dobrih osem let tega.

Že blizu Badiuza me ustavita dva osla, stoječ sredi ceste. Ustavim, na kratko pohupam, onadva pa nič. Odprem okno in ju ogovorim, kar eden od oslov počasi stopi do avta, komot bi ga pobožal, skoraj je glavo pomolil skozi okno. No, potem gre počasi po cesti naprej, drugi mu sledi nekaj trenutkov zatem, sam pa nadaljujem še tisto nekaj malega do parkirišča. Tam se počasi preobujem, pripravim vse potrebno in še preden vzamem pot pod noge, pride od Badiuza dol razburjen mož. Se pozdraviva, potem pa me vpraša, če sem videl dva osla. Skoraj v smehu mu povem, da smo se srečali kakšnih sto metrov nazaj in da sta veselo odpeketala proti dolini, ko sem odpeljal naprej. No, odpeketala pravzaprav nisem rekel, te besede (še) ne znam po laško, ostalo pa sem mu prav lepo razložil. Mož se je dobesedno prijel za glavo in bolj samemu sebi kot meni rekel 'mama mia' in še nekaj besed, tistega po 'mama mia' nisem razumel. Še buona giornata in jaz zložno gor, on pa skoraj tekoč dol. Zgodba z osloma se je dobro končala, ko sem se po potepu vračal do avta, sta se nad Badiuzom mirno pasla, ograjena z električnim pastirjem. 


Do Borga di Mezzo, kjer se prične pešpot gor ven, ni bilo daleč, ravno prav, da sem pretegnil noge in se malček ogrel. Tam par požirkov hladne vode iz korita ob poti, potem pa upočasnim korak, saj se pot koj ustrmi. Tod že vidim posledice lanskega požara, požgan gozd nekaj višje, na sosednjem bregu, a je vse skupaj videti precej manj hudo, kot je bilo lani razbrati iz poročil. Nekaj višje pospravim jopico, sonček je že pričel kazati svojo moč, pokukam na Monticello za hrbtom in na cerkvico nekaj nižje, komaj vidno med gostim drevjem, potem pa vklopim avtopilota in se preselim v svoj svet. Leva, desna, leva, desna, imeniten tempo sem udel, ravno pravšenj, da je šlo zlahka vse do zavetišča, vmes sem se ustavil le tu pa tam, da sem naredil kak posnetek, in seveda na nekaj razglednih kotičkih, da sem z očesom zaobjel prelestne razglede. Balzam za dušo, človeku se kar milo stori ob tolikšnih lepotah. 



Borov gozd je počasi prešel v bukov, tod prijetno hladna senca, nižje je bilo že precej toplo. Pot se počasi položi, vedel sem, da do zavetišča ni daleč. Res sem bil kmalu tam, krasen kotiček, malodane pravljičen. Počutje na nivoju, od utrujenosti kvečjemu 'u', morda še pol 't', potrebe po počitku nobene, zato se samo osvežim v koritu pred zavetiščem, par požirkov in par pljuskov na pregreto lice, potem pa v nazaj v gozd, v prijetno senco. Vedoč, da do vrha ni daleč, sem stopil malček hitreje radi nabiranja kondicije, verjetno je tudi kardiovaskularnemu sistemu nekaj večje naprezanje dobro delo. Ko sem sčasoma zagledal svetlikanje višje nad menoj sem vedel, da je to to. Škrbina, kjer gre opuščena pot naprej pod Grauzario, sam pa levo gor ven nimam več daleč do vrha. Živo sem se spomnil prvega vzpona, slabih deset let tega, ko je princeska od zavetišča do vrha šibala kot bi šele začela s potepom, komaj sem jo dohajal. In tega, kako vesela je bila snega na vrhu, zelo rada je imela sneg, podobno kot vodo oziroma plavanje. 











No, sam od škrbine naprej nisem šibal, prav počasen pa tudi nisem bil, kaj kmalu sem odložil nahrbtnik pri križu, potem pa stopil še nekaj malega naprej, do pravega vrha. Po stezički skozi rušje, malce sem ter tja in že sem bil pri velikem skalnatem možicu, skoraj piramidi, ki je vrh pravega vrha. Božansko! 





S pravega vrha nazaj do križa, tudi tod posnetki v to ino ono smer za spomine, pa spomini na to in ono iz minulih časov, želja pa sem se lotil med privezovanjem duše. Le to je trajalo precej časa, saj tako velikega panina že lep čas nisem imel s seboj. Med posedanjem, mletjem dobrot, premišljevanjem in izgubljanjem v spominih sem opazil, da se v smeri Amariane in še bolj nad kaninskim pogorjem zbirajo gosti kopasti oblaki, tudi v smeri San Simeoneja in nad Tilmentom tam blizu je bilo precej oblačno. Kot bi prihajala fronta, čeravno nobena od napovedi ni obetala kaj takšnega. Kakorkoli že, preden sem zmogel panin, je preteklo precej časa, še nekaj pa potem, da sem se še enkrat temeljito razgledal, uredil vtise in do konca premislil skoraj vse, o čemer sem premišljeval.






Sestop do zavetišča mimogrede, skoraj kot v sanjah, tam spet osvežitev s studenčnico pri zavetišču. Joj, kako je dobro delo. Od tam v gozd, potem nekaj časa v senci, čim sem prišel v borov gaj pa je postalo vroče. Nič hujšega, a je v primerjavi z zgoraj spodaj občutno bolj grelo. Je pa pot razgledna, razgledi na Borgo di Mezzo, okoliške bližnje in manj bližnje gore, na porečje Tilmenta in še kaj, so prijetno popestrili sestop. Nekaj nad zaselkom sem udel bližnjico do lične cerkvice, ne gre, da ne bi šel mimo nje, tako prvič kot drugič sem stopil tja. Nasproti nje je namreč korito z vodo, v senci, in krajši počitek tam je dobro del. 








Osvežen in odžejan sem stopil do bližnjega Borga di Mezzo, od tam do avta samo še malenkost. Kot sem že v uvodu napisal, sta se osla, s katerima sem se srečal zjutraj na cesti na poti do izhodišča, mirno pasla nad Badiuzom, moža, ki ju je pogrešal, pa nazaj grede nisem srečal. Cesta navzdol do vasice Grauzarie je bila enako strma in ozka kot zjutraj gor grede, pri mostu sem se na kratko ustavil, da sem naredil še zadnji posnetek gore Grauzarie, in že je bila še ena dogodivščina pri kraju. 




V Trbižu kot običajno po špežo, potem pa do doma predvsem premišljevanje kam in kako prihodnjič. Kolesarskih ino gorniški ciljev obilo, neke sorte seznam kam tako in kam drugače narejen, sedaj je samo še vprašanje časa, vremena ino trenutnega počutja, kdaj in kje se ima udejaniti to ali ono.


četrtek, 29. maj 2025

Marina Julia-Gradež-Oglej-Palmanova-San Daniele del Friuli-Videm-Čedad-Sredipolje-Marina Julia (kolesarjenje, <-> 174 km, ↗ 550 m)

Veliki traven, nedelja 25.5.2025

Med stotrideset in dvesto je precejšnja razlika. Dvesto je več kot pol več od stotrideset. In če mi stotrideset plus ne povzroča nobenih težav, to še ne pomeni, da bo z dvesto podobno. Zato sem se danes odpravil na nekaj vmes, nekaj med stotrideset in dvesto, potem pa . . . 

Furlanijo 'zgoraj' in 'spodaj' precej dobro poznam, zgoraj začenjam v Huminu, spodaj v Tržiču ali Gradežu. Nekajkrat se je med kolesarskimi potepanji že zgodilo, da se je 'zgoraj' in 'spodaj' dotaknilo drug drugega ali si bilo vsaj dokaj blizu, da bi oboje združil v en sam precej dolg potep, pa je bilo danes prvič. 

Zjutraj je bilo parkirišče v Marini Julii skoraj prazno, jutro pa presenetljivo sveže, skoraj me je zazeblo, ko sem stopil iz avta. Počasi sem pripravil vse potrebno, dvakrat preveril, ali imam vse, in se odpeljal novi dogodivščini naproti. S kar malce treme, priznam, saj se na tako dolgo vožnjo še nisem odpravil.


Itinerar današnjega potepa mi je precej domač, poznan, tako iz avta, kot z bicikla. Do San Daniela poznano, z izjemo kakšne bližnjice skozi vasi, da se ognem glavnim prometnicam, od tam skozi Videm do Čedada manj domače, kar je bilo, je bilo mimobežno, iz Čedada do obale pa spet kot doma. Seveda sem vozil po navodilh Garmina, tako sem lažje udel vse bližnjice, spremljanje prevožene poti, hitrosti in še česa pa je popestrilo včasih malce monotono poganjanje pedal. Dejansko sem bil na nekaterih stranskih cestah tako sam, nobenega prometa, nobene vasice v bližini, samo mir in tišina in razgledi, da sem se počutil kot od onega zgoraj pozabljen. Sila podobno potepanju v gorah, kjer je samote v izobilju.
















San Daniele del Friuli je bil nekako cilj današnjega potepa, kraj, kjer sem se obrnil nazaj in se pričel vračati proti obali. Do tam sem med drugim kolesaril skozi Gradež, Oglej in Palmanovo, ker potrebe po okrepčilu gor grede ni bilo, sem se parkrat na kratko ustavil le zato, da sem malce spočil noge, naredil grižljaj ali dva energijske ploščice in požirek ali dva izotoničnega napitka. Naprej skozi Videm do Čedada so mi bili kraji manj v spominu, tu pa tam sem se spomnil kakega kraja, ceste, saj sem se tudi tod in tu blizu v minulih letih ino desetletjih večkrat vozil na potepe in nazaj domov. Zna biti, da še največkrat z Majo, saj sva se s potepov v Karnijcih običajno vračala v Gorico oziroma Solkan. V Fagagni, nekako na pol poti do Vidma, sem si privoščil okrepčilo, bolj radi tega, da me ne bi 'navilo', saj res lačen nisem bil. Je pa vseeno sedlo, kaj ne bi, saj je bila za menoj že dolga pot.





V Čedadu so imeli sejem in neko prireditev, staro mestece in Hudičev most sta bila zaprta za promet, a mi je prijazen karabinjer namignil, da se prav počasi lahko zapeljem po sicer zaprtih ulicah ino prek mostu. Zapeljal sem se do gelaterie, ki jo obiščem skoraj vsakič, ko sem tam, in si privoščil kepico pistacije in kepico gubane. Tudi to storim skoraj vsakič, saj mi okusa precej sedeta. Sploh gubana, kot bi jedel potičko. Potem sem še malce ždel na klopci pred katedralo in opazoval vrvež na trgu in bližnjih ulicah, kar se zdrznem ob pogledu na uro. Štiri bo vsak čas, do morja imam pa še kar lep kos poti. 






Počasi in previdno prek Hudičevega mostu, takoj za obzidjem konec gneče, spet odločneje pritisnem na pedala. Čedad in okolica tako domače, kot bi se vozil doma po okoliških ulicah. No, skoraj. Do Krmina in nekaj naprej se mi je malce vleklo, verjetno utrujenost, čeravno je nisem čutil kaj dosti, vsaj noge so bile dokaj sveže. Potem pa Gradišče, Zagraj, tukaj na hitro Lemon soda, je prijala, in že sem bil v Sredipolju. Skoraj doma, sem si mislil, to je, pri avtu oziroma v Marini. Do konca dejansko ni bilo več daleč in čeravno je bilo za menoj že dobrih devet ur kolesarjanja, sem pritisnil na pedala odločno, kot bi šele začenjal potep. Skozi Tržič sem smuknil do vodnega kanala, ob katerem je speljana kolesarska steza, šel po njej do Coopa, od tam do avta pa samo še streljaj, morda dva.








Vesel, da sem dokaj zlahka zmogel tako dolg potep, sem stopil do bližnje plaže. Sonce se je skrivalo za koprenasto oblačnostjo, dan je bil hladen, tudi morje se še ni kaj prida ogrelo, zato sem vanj pomočil samo prst, kaj več morda prihodnjič.