Veliki traven, nedelja 25.5.2025
Med stotrideset in dvesto je precejšnja razlika. Dvesto je več kot pol več od stotrideset. In če mi stotrideset plus ne povzroča nobenih težav, to še ne pomeni, da bo z dvesto podobno. Zato sem se danes odpravil na nekaj vmes, nekaj med stotrideset in dvesto, potem pa . . .
Furlanijo 'zgoraj' in 'spodaj' precej dobro poznam, zgoraj začenjam v Huminu, spodaj v Tržiču ali Gradežu. Nekajkrat se je med kolesarskimi potepanji že zgodilo, da se je 'zgoraj' in 'spodaj' dotaknilo drug drugega ali si bilo vsaj dokaj blizu, da bi oboje združil v en sam precej dolg potep, pa je bilo danes prvič.
Zjutraj je bilo parkirišče v Marini Julii skoraj prazno, jutro pa presenetljivo sveže, skoraj me je zazeblo, ko sem stopil iz avta. Počasi sem pripravil vse potrebno, dvakrat preveril, ali imam vse, in se odpeljal novi dogodivščini naproti. S kar malce treme, priznam, saj se na tako dolgo vožnjo še nisem odpravil.
Itinerar današnjega potepa mi je precej domač, poznan, tako iz avta, kot z bicikla. Do San Daniela poznano, z izjemo kakšne bližnjice skozi vasi, da se ognem glavnim prometnicam, od tam skozi Videm do Čedada manj domače, kar je bilo, je bilo mimobežno, iz Čedada do obale pa spet kot doma. Seveda sem vozil po navodilh Garmina, tako sem lažje udel vse bližnjice, spremljanje prevožene poti, hitrosti in še česa pa je popestrilo včasih malce monotono poganjanje pedal. Dejansko sem bil na nekaterih stranskih cestah tako sam, nobenega prometa, nobene vasice v bližini, samo mir in tišina in razgledi, da sem se počutil kot od onega zgoraj pozabljen. Sila podobno potepanju v gorah, kjer je samote v izobilju.
San Daniele del Friuli je bil nekako cilj današnjega potepa, kraj, kjer sem se obrnil nazaj in se pričel vračati proti obali. Do tam sem med drugim kolesaril skozi Gradež, Oglej in Palmanovo, ker potrebe po okrepčilu gor grede ni bilo, sem se parkrat na kratko ustavil le zato, da sem malce spočil noge, naredil grižljaj ali dva energijske ploščice in požirek ali dva izotoničnega napitka. Naprej skozi Videm do Čedada so mi bili kraji manj v spominu, tu pa tam sem se spomnil kakega kraja, ceste, saj sem se tudi tod in tu blizu v minulih letih ino desetletjih večkrat vozil na potepe in nazaj domov. Zna biti, da še največkrat z Majo, saj sva se s potepov v Karnijcih običajno vračala v Gorico oziroma Solkan. V Fagagni, nekako na pol poti do Vidma, sem si privoščil okrepčilo, bolj radi tega, da me ne bi 'navilo', saj res lačen nisem bil. Je pa vseeno sedlo, kaj ne bi, saj je bila za menoj že dolga pot.
V Čedadu so imeli sejem in neko prireditev, staro mestece in Hudičev most sta bila zaprta za promet, a mi je prijazen karabinjer namignil, da se prav počasi lahko zapeljem po sicer zaprtih ulicah ino prek mostu. Zapeljal sem se do gelaterie, ki jo obiščem skoraj vsakič, ko sem tam, in si privoščil kepico pistacije in kepico gubane. Tudi to storim skoraj vsakič, saj mi okusa precej sedeta. Sploh gubana, kot bi jedel potičko. Potem sem še malce ždel na klopci pred katedralo in opazoval vrvež na trgu in bližnjih ulicah, kar se zdrznem ob pogledu na uro. Štiri bo vsak čas, do morja imam pa še kar lep kos poti.
Počasi in previdno prek Hudičevega mostu, takoj za obzidjem konec gneče, spet odločneje pritisnem na pedala. Čedad in okolica tako domače, kot bi se vozil doma po okoliških ulicah. No, skoraj. Do Krmina in nekaj naprej se mi je malce vleklo, verjetno utrujenost, čeravno je nisem čutil kaj dosti, vsaj noge so bile dokaj sveže. Potem pa Gradišče, Zagraj, tukaj na hitro Lemon soda, je prijala, in že sem bil v Sredipolju. Skoraj doma, sem si mislil, to je, pri avtu oziroma v Marini. Do konca dejansko ni bilo več daleč in čeravno je bilo za menoj že dobrih devet ur kolesarjanja, sem pritisnil na pedala odločno, kot bi šele začenjal potep. Skozi Tržič sem smuknil do vodnega kanala, ob katerem je speljana kolesarska steza, šel po njej do Coopa, od tam do avta pa samo še streljaj, morda dva.
Vesel, da sem dokaj zlahka zmogel tako dolg potep, sem stopil do bližnje plaže. Sonce se je skrivalo za koprenasto oblačnostjo, dan je bil hladen, tudi morje se še ni kaj prida ogrelo, zato sem vanj pomočil samo prst, kaj več morda prihodnjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar