Veliki traven, nedelja 11.5.2025
Sedel sem vrh Flagjela, zatem vrh Cuarja, izgubljen v času in prostoru, kamorkoli sem se ozrl, sem se spomnil tega in onega. Pravi kalejdoskop spominov na minula doživetja. Nič čudnega, da sem bil danes spet v teh koncih, običajno grem tja, kamor me vleče srce. S potepom sem začel v ljubem mi Huminu, če bi zmogel prešteti vse obiske tega mesteca, bi se številka zelo verjetno merila v mesecih, tedni bi bili premalo. Ne dosti drugače Tržič in Gradež.
Sveže jutro, sončno, komaj sem čakal, da sedem na bicikel. Bolj ali manj sem vedel, kod me bo vodila pot, saj sem precej cest večkrat prevozil z avtom, tudi na kolesu sem bil že nekajkrat, kot običajno pa me čaka kar nekaj še neznanih mi krajev ino cest med njimi.
Do Braulinsa sem se ogrel, naprej do Bordana je že šlo hitreje, vzpon na prelaz Sella di Interneppo je bil mimogrede za menoj. Dolge vožnje s precejšnjo višinsko razliko se mi obrestujejo, tako po ravnem, še bolj na klancih. Spust v Interneppo je bil brzeč, v senci me je pošteno premrazilo. Čim sem zavil proti jezeru Cavazzo sem spet pripeljal na svetlo, sonček me je potem prijetno grel vse do konca potepa, vročine pa k sreči nisem trpel. Na razgledni ploščadi nad jezerom kratek počitek, par posnetkov in par požirkov, presenečen nad številnimi pohodniki in kolesarji. Res nas je bilo precej. Zadišalo mi je kofe, tudi brioche, zato sem se ustavil v bližnjem Alessu in si pustil postreči. Oboje je sedlo kot se šika, tudi krajše posedanje na sončku mi je dobro delo.
Nadaljnja pot me je vodila skozi domače mi vasice po znanih mi cestah, podobno kot sem sam vrtel pedala, so se mi na "podstrešju" vrteli spomini, vezani na doživetja v krajih, skozi katere me je vodila pot, ino bližnji okolici. V Avasinisu sem se spomnil dveh poti na prelaz Cuel di Forchia in od tam vzponov na Monte Cuar, v Peonisu potepa na Cimo Palo, nekaj naprej, pri spominskem obeležju Ottaviu Bottecchii, pa krasnega izleta z mojimi iz Solkana. Humin, Lago Cornino in okolica so bili takrat deležni našega obiska, krasen dan, čudovit in dragocen spomin. Do jezerca Cornino sem imel od obeležja samo malenkost, tam neverjetna gneča, kaj takega še nikoli, pa imam prstov na eni roki premalo, da preštejem vse moje obiske. Prislonim kolo na plot, naredim par posnetkov, pošljem fotko Nejcu za spomin in mu naročim naj vse lepo pozdravi, še par požirkov pijače in nekaj trenutkov za spomine in že sem brzel naprej.
Pred Flagogno sem se pri odcepu proti Forgarii nel Friuli spomnil na Flagjel in Cuar, tudi na kolesarjenje do planote Monte Prat. S treking biciklom je bil potep iz San Daniele del Friuli precejšen zalogaj, ker mi je ostal v krasnem spominu, ga morebiti ponovim še s specialko. Do Meduna ni bilo več daleč, spomin na Monte Rest davno tega je še tako živ, da si že lep čas obetam ponovitev. Nekaj prej sem se spomnil čudovitega potepa po vrheh Dagn, Rossa, Taiet in Jovet, z izhodiščem v bližnjem Pradis di Sopra in ponovitve Taieta po Cengla Alta. Z Medunom sem opravil po predmestju, naprej do Maniaga nisem imel daleč. Maniago imam v lepem spominu, saj me je pot skozenj večkrat vodila do Barcisa, vasice in jezera, tam in tam blizu sem tudi opravil kar nekaj imenitnih potepov.
V Maniagu sem pustil vršace karnijskega predalpskega sveta za seboj in zavil v nižino. Prej ves čas vsaj po malem gor pa dol in dol pa gor, od tod naprej vse do Artegne precej položno. V Maniagu ali Spilimbergu, ki ni bil kdo ve kako daleč naprej, sem si obetal kosilce ali vsaj panin, ker pa me lakota še ni dajala, sem brez postanka nadaljeval z vožnjo. V vasici Cisterna sem zavil nazaj proti Huminu, tudi tod sem že kolesaril in to ne prav daleč tega. Prave utrujenosti še ni bilo, zato sem se za Fagagno odločil, da malce zaokrožim po okolici in pogledam, kam vse bi se dalo prihodnjič zapeljati. Malce po občutku, malce s pomočjo zemljevida na Garminu, upoštevajoč seveda tudi smerokaze ob cesti, sem naredil prav lepo osmico, preden sem skozi Bujo zmogel do Artegne. Tam spomin na krasen kolesarski potep do Viskorše, po Karnajski dolini gor in skozi Bardo po Terski dolini nazaj. Tudi ta je še kako vreden ponovitve na specialki.
V Artegni, že precej blizu konca potepa, lakote še kar ni bilo. Sproti sem zobal energijske ploščice in pazil, da dovolj pogosto naredim par požirkov. Kot kaže, sem se počasi le navadil na približno primerno hranjenje in pitje med dolgimi vožnjami, saj kaj prida utrjujenosti nisem čutil. Po krajšem postanku sem nadaljeval potep, pokuk na števec prevoženih kilometrov mi je narisal nasmeh na lica, saj je bila številka zavidljivo visoka.
Od Artegne do Humina ni bilo daleč, vmes je šlo še malce navkreber, čim sem pripeljal do obzidja in bližnje katedrale (duomo), pa me je čakal samo še strm spust. Spustil sem, kolikor sem upal, položil nekaj ovinkov, malce zaviral v coni trideset in že sem bil spodaj, še dve krožišči in evo mene pri avtu. Ležerno počasi se preobujem in preoblečem, bicikel na prtljažnik in že sedim na terasi slaščičarne. Kofetek in limonada, prija, zelo, skoraj zaprtih oči pustim času čas, da se doživeto vtisne v spomin. Preden odidem, povprašam prijazno natakarico, ali je v bližini kakšna odprta trgovina z živili, saj me je doma čakal skoraj prazen hladilnik. Napoti me v bližnji Aldi, kjer sem našel vse, kar sem potreboval, pa še par malenkosti za povrh.
Dobršen del poti do doma sem si požvižgaval ob glasbeni spremljavi Celentana in Fabrizia De Andree, kmalu po tistem, ko sem prišel domov, pa je v kuhinji že prijetno dišalo . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar