Veliki traven, petek 2.5.2025
Pred dobrimi trinajstimi leti sem se prvič povzpel na Cuar, ponovni obisk je sledil leto dni kasneje. Pred sedmimi leti sem Cuarju dodal še Flagjel z drugega izhodišča. Krasni potepi, čudovita doživetja, še posebej drugi vzpon na Cuar, v družbi moje Maje in princeske, mi bo za vse večne čase ostal v najlepšem spominu
Prvič sem imel občutek, da potujem na konec sveta, tako daleč se mi je zdelo izhodišče, danes sem se tam počutil kot doma.
Ko se pripeljem na izhodišče, Val Tochel, tam nikjer nikogar. S pridom sem izkoristil klopco ob ribniku, se v miru preobul in pripravil na potep. Obvestilo o zapuščeni oziroma nevzdrževani poti me ni zmotilo, pred časom sem na spletu našel nekaj objav, iz katerih sem razbral, da se pot še uporablja. Pot me je povedla v gozd, par okljukov navzgor in začel sem z dolgim prečenjem pod Cuel dai Poz. Do vpadnice neizrazitega vrha med Flagjelom in Cuarjem se mi je malce vleklo, po občutku bi dejal, da mi je ta del poti prejšnjič minil precej hitreje. Zna biti, saj je bila z menoj princeska, ki je vedno hodila spredaj.
Precejšnje strmine do stika s potjo Cuar-Flagjel sem se lotil po svoje, kar za nosom, saj sem vedel, da se je potrebno s Poza malce spustiti. Smer sem dobro udel in prišel na pot tako nizko, da sem imel samo še nekaj malega navzdol. Videl sem, da se proti vrhu vzpenja kar nekaj njih, kar me je po svoje presenetilo. Med mojimi minulimi potepi po teh poteh so bila srečanja redka, sem pa tukaj običajno kolovratil izven glavne sezone, tudi v času, ko se je na poteh našlo še nekaj snega. Tudi praznik je je bil včeraj, na to sem skoraj pozabil, in čeravno je danes v Italiji delovni dan, je verjetno, tako kot pri nas, tudi tu marsikdo z dnevom dopusta podaljšal praznik oziroma vikend. Po dolgem času se mi je zgodilo, da sem med vzponom postal lačen, v gorah res redko, na biciklu skoraj vedno. Pogosteje se mi v gorah zgodi, da na vrhu na silo nekaj prigriznem, včasih pojem do konca šele nazaj grede pri avtu. Tudi domov sem že prinesel in zvečer pospravil, kar je še ostalo. Danes pa sem komaj čakal, da na vrhu sedem k počitku in si privežem dušo. Do tja ni bilo ne daleč, ne visoko, po zavarovani travnati polički, pa desno v krasen bukov gaj, še malo in že sem sedel na mehke trave. Še prej pa pozdravil tistih nekaj, ki so že počivali na vrhu.
Na razglednem mestu pod križem je malce vleklo, zato sem se topleje odel, potem pa končno poskrbel za prazen želodček in suho grlo. Med počitkom, tekom katerega je bilo obilo časa za razgledovanja, spominjanja, načrtovanja in še česa, je od Cuarja sem priletelo nekaj beloglavih jastrebov, grifonov, ki so tako hitro švignili naprej, da mi jih ni uspelo posneti. No, enega sem za silo, objektiv premore premalo zooma, da bi se kaj prida videlo. Pomislil sem na to, da so grifoni nekakšna stalnica med mojimi hribolazenji v koncih okoli Humina, skoraj vedno ugledam kakšnega, ki kroži nad kakim vrhom. No, danes ni krožil noben, jih je pa nekaj njih mimo švignilo kot strela. Po počitku in malici sem stopil višje v gozd, na sam vrh Flagjela, križ je namreč postavljen nižje, na razgledni točki.
Potem pa po taisti poti do tam, kjer sem prilezel gor, in počasi naprej na Cuar. Vmes sem stopil oziroma šel še čez Cuel dai Poz, bolj neizrazito travnato vzpetinico, kot omembe vreden vrh. Razgledi na Lago di Cavazzo, pa na malgo Cuar, na kup okoliških hribov in gora, seveda tudi na dolino in krasne vasice pod gorami. Na nebu je bilo nekaj mrča, radi česar razgledi niso bili prelestni kot znajo biti, a kaj bi to, ko se ti jako lepo dogaja.
Zložen vzpon do bližnjega Cuarja me ni upehal, zato sem stopil odločneje in kaj hitro zmogel do zvona, se tam razgledal in naredil par posnetkov, potem pa nadaljeval do bližnje Marije in nekaj nižje poiskal primeren kotiček, kjer sem še v drugo sedel k počitku. Prigriznil sem tisto nekaj malega, kar mi je ostalo od prej, in se prepustil spominom. Pravzaprav spominu, enkratnemu in sila dragocenemu, na tisti dan, ko sva se tod potepala z Majo. Po poti, po kateri bom danes sestopil, sva šla gor, potem dolgo, res dolgo ždela na vrhu, nikjer nikogar, le mi trije s princesko, kot od stvarnika pozabljeni. Objeta sva si brez besed povedala mnogo več, kot kadar sva spregovorila kakšno o tem in onem. Sestopili smo mimo malge in se kasneje sprehodili še po Huminu, kjer smo se posladkali s sladoledom in kofetkom. Še danes živo v spominu, kot bi bilo včeraj, pa je že dobrih enajst let tega...
Sestop na Cuel di Forchia mi je minil mimogrede, čeravno ni prav kratek. Poldne je bilo že mimo, dan topel, če že ne vroč, a sem srečal kar nekaj njih, ki so bili še na poti navzgor. Kakor komu ljubo, ni kaj. Počasi sem prišel do ceste, asfalta, tam sem pospravil palice in zložno stopil še tiste slabe pol urice do avta. Tudi tokrat tam nikogar, samo en avto nasproti mojega. Spet sem sedel na klopco in se preobul, tudi preoblekel in malce spočil, vmes pa dodobra prezračil avto.
Na planoti Monte Prat sem se ustavil pri kapelici, poleg katere je majhno jezerce, in se še zadnjič razgledal na hribe, kjer sem se nekaj prej potepal.
Do Forgarie sem se tako kot zjutraj čudil strmi cesti, pravzaprav ne cesti, temveč temu, da sem jo, strma kot je, dokaj zlahka zmogel na biciklu. Navkreber, da se razume, navzdol je šlo kot običajno samo od sebe . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar